Pozabljeni Martinov plašč

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 7. november 2008 / 06:00

Martinovanje ni čaščenje sv. Martina, je splošno pirovanje. Kdo se pa ob vseh goseh in drugih mesenih jedeh, ki jih v tem času na martinovanjih zaužijemo, in ob vsem vinu, ki ga popijemo, sploh še spomni na Martinov plašč in njegovo visoko simboliko?

Bi bil sv. Martin vesel, ko bi prišel spet kaj naokrog in videl, kako ga Slovenci častimo? Sodeč po številu njemu posvečenih cerkva, bi naše dežele ne bile le dolina šentflorjanska ampak tudi šmartinska. Niko Kuret je v vseh slovenskih deželah (vključno z zamejskimi) naštel kar 121 Martinovih cerkva! Če bi ta naš veliki zavetnik poleg tega videl, koliko vina popijemo in gosi (in drugih mesenih jedi) pojemo, bi bil najbrž zgrožen. Globoko pa bi se razžalostil, ko bi videl, kako malo jih še posnema njegov zgled darovanja polovice lastnega plašča neznanemu revežu!

Gosi in vino z Martinom pravzaprav nimajo dosti skupnega. V obojem vidimo le, kako si je Cerkev priredila stare poganske običaje. Naši davni predniki se kar niso mogli načuditi vsakojesenskemu dogajanju v vinskih kleteh, v katerem se sok iz stisnjenega grozdja po določenem času kar sam od sebe spremeni v opojno vino. To je bil za njih pravi čudež, podoben tistemu, ko je Kristus na svatbi v Kani galilejski vodo spremenil v vino. Jezusovo dejanje je bilo seveda dejanski čudež, sprememba vinskega mošta v vino pa je čisto navaden kemični proces, ki ga zna danes razložiti vsak študent kemije. Nekateri »vinarji« pa gredo še korak naprej: iz vode s kemičnimi dodatki naredijo umetno vino in ga naivnežem prodajajo za pravega. Podobno je z gosmi. Te naj bi Martina s svojim gaganjem izdale, ko se je skril mednje pred tistimi, ki so mu hoteli sporočiti novico, da je izbran za škofa. To seveda ni dejanje, zaradi katerega bi morali vsako jesen v Martinovem času uprizoriti nad njimi pravi masaker. Gosi in druge pernate in kosmate živali so bile že od davnih časov žrtvovane na pojedinah, ki so jih prirejali, da bi proslavili dobro (ali slabo) letino. Ti običaji so bili (in so še) med ljudstvom zelo trdoživi; ko je Cerkev videla, da jih ne bo mogla odpraviti, jih je priredila za svojo rabo in jim za patrona postavila sv. Martina, ki je godoval ravno v tem času.

Sv. Martin (316-397), ki je dejansko živel, pa ni bil ne požeruh ne pijanec. Nasprotno: bil je izjemni posameznik, ki je iz vojaka postal škof. Osrednje dejanje njegovega življenja je bilo darovanje plašča. V knjigah o svetnikih beremo, kako se je zgodilo. Častnik Martin je nekega hudo mrzlega večera jahal v tabor svoje enote v Amiensu, severno od Pariza. Pri mestnih vratih ga je ogovoril slabo oblečen berač in ga prosil za dar. Martin ni imel pri sebi ne hrane ne denarja in ni vedel, kaj naj mu da. Potem pa se je domislil: vzel je svoj široki častniški plašč, ga z mečem prerezal na dvoje in dal polovico beraču, da bi se ta vsaj malo ogrel. To je bilo njegovo nadvse človeško dejanje, v katerem ni nič čudežnega. Čudež se je zgodil v naslednji noči, ko je Martin nenadoma zagledal Kristusa, ta pa je bil oblečen prav v polovico njegovega plašča! In je slišal, kako je rekel angelom: »Martin, ki je šele na poti h krstu, me je oblekel v ta plašč.« Martin, ki še ni bil kristjan, je, ne da bi vedel, ravnal ravno tako, kot piše v evangeliju: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40)

Izpostavljati danes Martinov zgled je nekoliko »odštekano«. Naj začnem kar pri sebi in se vprašam, ali bi bil pripravljen za božji lon darovati neznanemu človeku ali za meni neznane namene polovico svojega premoženja? Ne bi, priznam. Tega preprosto ne zmoremo. Živimo v časih, ki so v znamenju prisvajanja in ne darovanja. Najtežje dajo tisti, ki imajo največ (»tajkuni«); darovanje je povsem neposlovno, neprofitno, s poslovnega vidika noro ravnanje. Lažje dajo tisti, ki imajo malo ali nič. Če bi imel zelo velik plašč, bi ga pravzaprav marsikdo žrtvoval polovico in ga dal zmrzujočemu. Še več: v omarah imamo polno starih in odsluženih ali novih in nerabljenih plaščev, ki bi jih morda z veseljem dali, če bi jih prišel kdo iskat. A ne gre za to, Martinovega plašča ne smemo jemati dobesedno, ampak kot metaforo, kot prispodobo tistega, kar imaš: stanovanje, hišo, avto, njivo, vino v kleti in dobrote v skrinji … In se vprašaš, ali si pripravljen polovico od tega darovati za dobre namene? Ja, pa ja …

Darovati vse ali polovico je seveda pretirano. Je pa zato veliko ljudi, ki so pripravljeni in dejansko darujejo nekaj in to še večkrat ponovijo. Tudi sam sem kdaj že kaj malega dal, a priznati moram, da sem več malih in velikih darov od dobrih ljudi prejel. To me navdaja z zaupanjem in z željo, da bi tudi sam več dal. Sicer pa ne šteje le darovanje, mogoče je bolj realno odrekanje. Kako bi bilo, ko bi zmanjšali svoje potrošniške apetite in več prihranili? Potem bi lahko tudi več darovali. Morda nas bo dogajanje samo prisililo v to, časi največjega obilja so mimo, na to kažeta tako okoljska kot finančna kriza.

Skrajni čas je torej za spremembo potrošniških in okoljsko potratnih vrednot. V tej luči se lahko tudi Martinov stari zgled pokaže kot znova aktualen. Ko pridemo v svojih spoznanjih tako daleč, pa si zaslužimo, da vse skupaj zalijemo, v primerni družbi kaj pojemo in popijemo. Čas je torej za Martinovo gostijo …