V spomin: prof. dr. Maks Tušak

Pretresla nas je novica, da med nami ni več kolega, prijatelja in sodelavca, rednega profesorja za klinično psihologijo Maksa Tušaka. To je preprosto dejstvo, ki pa ne more v celoti zarisati izgube, ki je doletela predvsem njegove bližnje, pa tudi Oddelek za psihologijo in Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani ter številne ljudi, ki se jih je Maks v življenju dotaknil s svojo toplino in jim vlil upanje takrat, ko so ga sami morda izgubili. Takšen je pač bil Maks, poln načrtov, ki jih je udejanjal v svojih predavanjih, raziskavah, knjigah in v iskanju rešitev za tiste, ki jim je življenje postalo pretežko in so potrebovali pomoč in upanje. Še teden prej smo se srečevali, pogovarjali, izmenjevali ideje o tem in onem, v ponedeljek pa je izgubil bitko, ki jo bo enkrat vsakdo od nas. Samo da je bilo tokrat veliko prezgodaj. Veliko načrtov in projektov je tako ostalo nedorečenih, mnoga predavanja neodpredavana. Letošnja generacija študentov tretjega in četrtega letnika ne bo več črpala iz njegovega bogatega znanja. Pot, ki je mladega fanta vodila iz Raven na Koroškem v Ljubljano in v Cerklje na Gorenjskem, je nekako sklenjena. Toda nadaljevala se bo v idejah, ki čakajo na uresničitev, nadaljevali jo bodo tisti, ki so črpali iz tega, kar je na svoji bogati poti ustvarjal in ustvaril, da bi razdajal. Po diplomi se je zaposlil kot psiholog na osnovni šoli, nato je odšel v Svetovalni center za otroke mladostnike in starše v Ljubljano, leta 1977 pa je formalno začel svojo akademsko kariero z izvolitvijo v asistenta za klinično psihologijo na ljubljanski univerzi. Končal jo je kot redni profesor. Dejanski začetki njegovega raziskovalnega udejstvovanja segajo že v študentska leta in se kažejo tudi v izbiri diplomske naloge Linearno grafično izražanje. Grafično izražanje kot diagnostično sredstvo ga je potem stalno spremljalo in se kazalo tudi v knjigah o risanju kot psihodiagnostičnem sredstvu. Vendar so bili njegovi raziskovalni interesi še veliko širši. Ukvarjal se je s psihosomatiko, disocialnostjo, psihologijo osebnosti, psihodiagnostiko, psihologijo barv, komparativno psihologijo, psihologijo športa in še bi lahko naštevali. Različna področja je med seboj ustvarjalno povezoval, kar je zelo razvidno npr. v razvijanju hipoterapije. Zadnja leta ga je sploh navdihovalo raziskovanje in udejstvovanje na področju terapije s pomočjo živali. S svojim strokovnim delom je neizbrisno zaznamoval tudi uspehe mnogih naših športnikov, saj je aktivno sodeloval v pripravah več vrhunskih slovenskih tekmovalcev. Ne nazadnje pa je treba omeniti njegovo delo v psihološki svetovalnici za študente na Filozofski fakulteti. Več kot dvajset let se je tam srečeval s študenti in študentkami v težavah, jim prisluhnil in skupaj z njimi iskal rešitve iz njihovih stisk. Marsikdo je prav zaradi njegove zavzetosti uspešno zaključil študij in živel bolj polno življenje.

Besede ne morejo opisati bogastva in globine, ki jo je z nami delil Maks. Ne prikažejo njegovega porednega nasmeha in ne veselja ter upanja, ki ga je znal dati. A kot pravijo, človek je umrljiv, delo je živo. In Maks je naredil in zapustil veliko. V njegovi zapuščini ostajajo knjige, tudi tista, ki jo je pravkar končeval in za katero bomo njegovi kolegi poskrbeli, da bo zaživela tako, kot ji je Maks namenil. Ostajajo tudi globoki in topli spomini na človeka, na skupno delo ter žalost, ker ga ni več med nami.

Prof. dr. Marko Polič, predstojnik Oddelka za

psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Dr. Robert Masten, asistent za klinično psihologijo

na Oddelku za psihologijo