"Guncanje afen"

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 5. november 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 13. julija

Vsekakor sem od frizerja odšla brez dlake na glavi. In bila sama s seboj nadvse zadovoljna.

O dogodkih, povezanih z mojo novo frizuro ali, bolje rečeno, z mojim novim videzom, bi lahko napisala roman. A, se bom, vsaj za zdaj, omejila le na dva dogodka (in si privoščila kratek preskok v prihodnost).

Prvi (omembe vreden) dogodek se mi je dogodil že kar prvi dan, kar je pravzaprav danes. Je vroč petkov popoldan in z Andrejem se peljeva proti Kolpi, kjer nameravava taboriti konec tedna. Se pravi, zunaj je petintrideset stopinj v senci, v avtu pa nimava klime (in je niti ne želiva imeti). Hladiva se tako, da spustiva stekla na vseh štirih vratih. Ker je od zadnje kemoterapije minilo komaj dobrih štiriindvajset ur, si za vsak primer, da se, recimo, po nepotrebnem ne prehladim, zavarujem ušesa. Ker nimam pri roki nič bolj primernega od toaletnega papirja, si ušesa zamašim pač s toaletnim papirjem. Bolj za šalo kot zares oblikujem dva dolga zvitka in si z njima zamašim ušesa. Pogledam se v ogledalo in se ne morem odločiti, ali sem bolj podobna umišljenemu Vesoljcu ali bolniku v umobolnici. Nekaj časa »guncam afne« (in Andrej se mi od srca smeji), potem pa na svojo nenavadno podobo pozabim.

Z Andrejem se voziva in voziva in voziva in nimava pojma, kje sva. Po dobri uri vožnje po makadamski cesti pririneva iz gozda in »padeva« nazaj v civilizacijo. Nasproti nama prihaja gruča ljudi; tri odrasle ženske in šest ali sedem razposajenih otročičkov, starih med dvema in petimi leti, ki se očitno vračajo s kopanja. Andrej ustavi in gospe vpraša, kje sva, medtem pa jaz ogovorim punčko, staro kvečjemu leto in pol. Deklica zakriči, kot da jo ogovarja velika prikazen, in se skrije za mamo. Kot bi mignil, poiščejo varno zavetje tudi drugi otroci, njihove mamice pa so tako zmedene, da tudi same komaj vedo, od kod prihajajo in kam gredo. Verjeli ali ne, zmede ni povzročil nihče drug, kot moj videz, se pravi jaz, s svojo obrito glavo in z anteno v vsakem ušesu. Ne da bi natanko zvedela, kje sva in kam naj zavijeva, da prideva do urejenega kopališča in kampa ob Kolpi, se z Andrejem odpeljeva naprej, tako rekoč za nosom, skupina mamic in otrok, skritih za njimi, pa še kar stoji ob robu ceste in naju spremlja z očmi, dokler ne zgineva za ovinek.

»Zakaj, hudiča, me nisi spomnil na antene v ušesih, a,« jezno očitam Andreju. »Sama sem čisto pozabila, kakšna sem videti.«

»Niti pomislil nisem, da se te utegnejo ljudje ustrašiti. Razen tega, pa sploh nisi nič posebnega,« se Andrej bolj zagovori kot ne. Ko se tako rekoč do solz nasmejiva »incidentu«, pa si ušesne zamaške vendarle odstranim. Tako, za vsak primer, da se me otroci in dame le ne ustrašijo preveč. (Se nadaljuje.)