Sedmica: Zimzelena politika

Načelno vzeto, lahko v vsakem volilnem izidu najdemo elemente presenečenja.

Vzemimo letošnje državnozborske volitve; odkrito povedano, me je prvo mesto socialdemokratov Boruta Pahorja precej presenetilo. Navsezadnje ni vlada Janeza Janše delala nič slabše od vlad, ki jih je sestavil Janez Drnovšek, da tiste, ki ji je dirigiral Anton Rop, sploh ne omenjam. Še več, lahko bi rekli, da je bila z določenega zornega kota vlada Janeza Janše celo izjemno prepoznavna. V pozitivnem smislu, da ne bo nesporazuma. V prvi vrsti imam v zvezi s tem v mislih prevzem evra in predsedovanje Evropski zvezi in še marsikaj drugega bi se dalo brez zadrege pohvaliti. Ampak, politiki so obračali, volivci pa obrnili. Borutu Pahorju v prid kot enemu od dveh (favoriziranih) mandatarjev, kar je bila, mimogrede, za dosedanje slovenske politične izkušnje nova paradigma; po meri tako Boruta Pahorja kot tudi Janeza Janše.

Nedvomno bi bila zanimiva strokovna analiza, ki bi razkrila dogajanje zadnjih treh ali štirih dni pred volilnim molkom oziroma ki bi odgovorila na vprašanje, kaj bistvenega se je v slovenskem političnem prostoru zadnjih nekaj dni pred volilnim molkom dogodilo, kar je zapečatilo volilni izid in dalo v prvi vrsti prednost Borutu Pahorju (in ne toliko stranki, ki jo vodi).

Je pa mogoče nekatere predvolilne podrobnosti, ki so bile v prid (domala gotovemu) novemu vladnemu predsedniku, z veliko verjetnostjo prepoznati tudi brez znanstvene analize. Poleg prvovrstne discipline levega volilnega bloka je za zmago tako imenovanega levega trojčka na ekskluziven način poskrbel nekdanji predsednik države Milan Kučan. Ekskluzivnost njegove javne podpore levemu trojčku je v tem, da se je ta isti Milan Kučan pred manj kot desetletjem razglasil za nadstrankarski politični osebek in dvakrat zapored zmagal na predsedniških volitvah. Naj ponovim, na predsedniških volitvah, na katerih je sodeloval Milan Kučan, nekdanji šef Centralnega komiteja komunistične partije Slovenije (politični potomci te partije bodo sestavili prihodnjo slovensko vlado), je zmagal s potegavščino, češ da je politično neopredeljen. To je vsaj za moj okus precedens volitev, ki naj bi bile demokratične. Skratka, sodeč po letošnji javni podpori levemu trojčku, se je Milan Kučan na predsedniških volitvah, na katerih je kandidiral, slovenski javnosti lagal v obraz, slovenski mediji in novinarji pa so letošnjo Kučanovo javno podporo levemu trojčku kratko malo prezrli.

Človek bi pričakoval, da pride čas, ko se tudi politikom ne ljubi več in se upokojijo oziroma distancirajo od aktualnega političnega dogajanja. Očitno to za predsednika zadnjega slovenskega centralnega komiteja ne velja, saj ostaja na sceni kot svojevrstni politični »evergreen«. Do nadaljnjega, kajpada, saj se je biološka ura še vsakomur prej ali slej iztekla.

Po drugi strani se je čisto umestno vprašati, ali je za Slovenijo dobro, da ji bo v prihodnjih štirih letih vladal nekdanji centralni komite, ali slabo. Bojim se, da je to za Slovenijo slabo. Vsaj z Borutom Pahorjem na čelu, ki deluje tako zelo negotovo, kot ni do zdaj deloval še noben slovenski vladni predsednik. Vsekakor pa po svoji negotovosti daleč prekaša dosedanjega vladnega predsednika Janeza Janšo. In to je, vsaj po mojem mnenju, slaba vladna popotnica. Ampak, pustimo se presenetiti.