Butarice tako in drugače

V Budnarjevi muzejski hiši nad Kamnikom so člani Turističnega društva Kamn'k v nedeljo pripravili že drugi festival cvetnonedeljskih butaric.

Zgornje Palovče – Bliža se velika noč in ni ga kraja v Sloveniji, kjer na cvetno nedeljo k blagoslovu ne bi nosili snopov spomladanskega zelenja. A v času od 9. stoletja do danes je skorajda vsak kraj razvil svoj način pletenja teh snopov, svoje posebnosti in tudi svoja imena, tako da nam cvetna nedelja vsako leto postreže s širokim naborom kulturne dediščine.

»Slovenija je v tem res nekaj izjemnega, resnično posebna v vsej Evropi, saj zaradi kulturne in geografske pestrosti na tako majhnem prostoru najdemo tako različne cvetnonedeljske butarice. Tako majhni smo, a hkrati tako veliki. V vsakem delu Slovenije so v snope spletli tisto zelenje, ki so ga pač našli doma. Tukaj ne moremo govoriti o tem, kaj je na cvetno nedeljo torej prav in kaj ne in kako je kaj treba narediti – čisto vse je prav, saj so tako razvili naši predniki. Butaram smo zato namenili svoj festival, ki smo ga pripravili že drugo leto. Vsako leto bomo razstavili sedem, osem primerkov iz različnih krajev Slovenije in tudi letos smo pripravili nekaj, česar lani še ni bilo mogoče videti pri nas,« nam je povedala pobudnica festivala Sabina Romšak iz Turističnega društva Kamn'k in dodala, da imajo cvetnonedeljske butare pomembno vlogo na številnih področjih. »V preteklosti so ljudje v cerkvi blagoslovljenim cvetnonedeljskim butaram pripisovali posebno moč, zato so bile predvsem na podeželju pomembne celo leto. Izoblikovane so bile predstave o njihovi čarobni moči in predpisana ravnanja z njimi. Veljale so za zaščitnice doma pred točo, strelo, požarom, nesrečo, boleznimi, tatovi, uroki ..., pomembno vlogo pa so imele tudi pri živinoreji in poljedelstvu. Sestavne dele butar so uporabljali za zdrav­ljenje ljudi in domačih živali ter pri obeleževanju koledarskih šeg in šeg življenjskega kroga, s pomočjo butar pa so tudi prerokovali. Po drugi svetovni vojni je sicer začela vera v njihovo čarobno moč počasi zamirati, še vedno pa jih verniki na cvetno nedeljo nosijo blagoslavljat v cerkev in tradicionalni načini uporabe so marsikje še vedno živi.« Ponekod na Gorenjskem butaricam rečejo begance, na Štajerskem in v Prekmurju presmec, v okolici Ljubljane butara, ponekod tudi le snop, pušelj, žegen … Razlikuje se tudi rastlinje, ki ga izdelovalci uporabijo, večinoma pa gre za zelenje, kot je bršljan, pušpan, cipresa, mačice, brinje z jagodami, dren, oljčne vejice …

V spodnjem razstavnem prostoru Budnarjeve domačije so še do konca aprila na ogled butarice iz Ljubnega ob Savinji, znane tudi kot ljubenske potice, butarice iz Sodražice, t. i. prajkli iz Rateč pri Planici, za katere je značilno, da na zelenje obesijo majhne preste iz testa in pa suhe fige, slive in drugo sadje. Na ogled sta tudi pušelj in kaštron iz Baške grape, ljubljanske butarice, t. i. primorska palma ter palovške in šmarske butarice, ki so v Kamniku in okolici tudi najbolj poznane.

Izdelavo slednjih je v Budnarjevi hiši prikazal domačin Avgust Smešnjavec, obiskovalci pa so jih pod vodstvom Sabine Romšak lahko izdelali tudi sami. Številnim butaricam pa so letos dodali tudi nekaj pirhov – nekaj svojih mojstrovin je za razstavo prispeval Franc Grom, ki izdeluje znamenite vrhniške pirhe, edine tovrstne na svetu. Pri svojem delu uporablja posebne vrtalnike z diamantnimi konicami, v skrbno izbrane jajčne lupine pa zvrta od 700 pa vse do neverjetnih 24 tisoč luknjic.