Moj stari oče Luka

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 17. oktober 2008 / 06:00

Stric Frido je takole obujal spomine: »Povsem jasno se spominjam tudi nekega zimskega popoldneva. Nebo je nenadoma zapolnilo na stotine avionov, ki so šli nad Nemčijo. Oče je ob tem samo nekaj zagodrnjal. Nazaj grede se je iz marsikoga kadilo. Bilo je zelo mrzlo, jaz sem malo preveč dolgo držal za poledenelo ketno, ki se mi je boleče prilepila za prste. Oče ni nič rekel, saj je vedel, da ne bo pomagalo drugega, kot da mi roko poščije. Topel curek je v hipu naredil svoje.«

Včasih mu je Luka pripovedoval, da je njegova mama zelo rada pila kavo. Bila je doma iz Ledin, kjer so že imeli italijanske navade.

Sosed Svetle je zmeraj, ko je srečal Lukovega očeta, vpil nad njim: »Franc, tebe bodo prodali, ker je tvoja baba kafetur.«

Pitje kave je bilo včasih nekardihtno, grdo in potratno. Tudi Fridova mama (moja babica) je imela na ognjišču kozico, v kateri si je kuhala kavo in jo, po požirkih, pila čez dan.

Frido se je zaposlil v Alpini. Imeli so ga za zelo pridnega delavca, z Milanom Krištanovim sta zaradi izjemnega doseganja norm, dobila celo več priznanj in nagrad/nagradni dopust, prašiča in radijski aparat Kosmaj/.

Ko je v nekem obdobju začelo v Alpini dela manjkati, je postala pridnost kar naenkrat nezaželena. Nekateri šuštarji so se kregali, da je treba Frida »ustavit«. Ker jim ni uspelo drugega, so ga degradirali na stopnjo »pomožnega« šuštarja.

Tudi šefu Francu so šli Pivkovi na splošno »na živce«, zato je Fridu nenehno metal polena pod noge. Čeprav so potem mladi čevljarji opravili tečaje, so jim – na koncu šolanja - dali naziv »pol-pomožni delavci« …

Frido pa nato nadaljuje: »Dali so mi eno najslabše plačanih del - obštihavanje. Vsega tega nagajanja sem imel čez glavo dovolj, zapustil sem Alpino, kar je bilo za tiste čase, vsaj na videz, zelo neodgovorno dejanje. Vendar nisem bil edini. Kar nekaj dobrih delavcev se je takemu maltretiranju uprlo in so odšli drugam …

Oče Luka, ki pa je bil dovolj bister, da je vedel, kako stvari stojijo, je po tistem odločno stopil do mojega nekdanjega šefa in mu, na svoj zvit način, vrgel v obraz:

'Jaz sem pa tvojega očeta poznal, pa je bil zelo dober človek in poštenjak. Nikoli ni bil baraba.'

Nato se je obrnil in odšel.

Tvegal sem in šel iskat srečo zunaj Žirov. Ustavil sem se na posestvu v Prašah pri Kranju. Tam sem se zaposlil kot traktorist. Začelo se je tako, da sva z direktorjem zlagala seno med late v kozolcu.

Bil sem zelo priden, trmast in vztrajen. Kaj hitro sem se uveljavil.

Direktor je nas, delavce, že ob štirih zjutraj metal iz postelje z besedami: 'Ali vam bom zastonj hrano dajal?'

Zvečer, po službi, sem se s kolesom vozil do Trate in nato z avtobusom do Žirov. Tam sem že imel družino, ženo Viko in hčerko Fridi. Druga hči pa je že bila na poti …

S posredovanjem znanca sem se javil na razpis šole za tehnike. Kvalifikacije sem naredil z odličnim uspehom, istočasno pa sem v šoli skrbel za vso kmetijsko mehanizacijo. Dobil sem službo na KŽK-ju, kjer so me zaradi delavnosti, inovacij in siceršnje uspešnosti zelo spoštovali. Postal sem direktor podjetja, ki je zelo uspešno še danes in ne mine dan, da ne bi šel, kljub letom, v službo.«

Ko sem bila še osnovnošolka, sem hodila k stricu Fridu na počitnice v Šenčur. Spominjam se, da smo stanovali zraven pekarije Umek. Vsako jutro me je prebujal duh po svežem kruhu. Potem ko se je prikazalo sonce, sem posadila najmlajšega Leona na kolo in ni bilo lepšega kot to, da sva se celo dopoldne vozila malo tu in malo tam.