Djuro za zmeraj

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 7. oktober 2008 / 06:00

Prva kolesarska sezona je skoraj za nami in med nami so se spletla prijateljstva, ki bodo zagotovo zdržala še prihodnjo sezono.

Med nami je tudi kolesar, oseba, človek, ogromnega kalibra, ki predstavlja nekakšno nepogrešljivo energijo. To vedno znova ugotavljamo, ko ga ni, vendar je to na naših skupnih vadbah redko.

Rad bi nekaj napisal o človeku, ki se nam je pridružil že na prvem srečanju in je postal zgled pripadnosti kolesarjenju. Pisal bi o Đuru Čulibrku. Življenje je tako naneslo, da tega človeka poznam, odkar poznam sebe. Ne vzemite dobesedno, ker se človek nikoli ne spozna v celoti, ampak recimo, da ga poznam, odkar mi je začel delovati spomin, in to je nekako od četrtega leta po rojstvu. Djuro je imel v rani mladosti prijatelja Daneta, s katerim sta delila kos kruha ali pest riža. V današnjih časih nerazumljiv opis, ampak v tistih po drugi svetovni vojni nekako domač izraz. Soseda iz sosednih vasi tam nekje v lepem delu današnje in takratne Bosne in Hercegovine. Dane, malenkost starejši, je bil Djurov kažipot v boljši jutri in skozi življenje zajebanih let sta pristala tu, kjer zdaj mi kolesarimo. Kot »rit in gate«, kot se temu tukaj reče, sta ustvarjala svoje življenje, vse dokler se nista razšla zaradi razloga, ki ga jaz kot eden od produktov njunih življenjskih uspehov nisem zvedel niti do danes. Dane je umrl in Djuro, kot se temu reče »kum«, je stal ob njem, dokler ga nismo zasuli. Pred tem sta bila dolga leta po koncu mladosti vsak na svojem bregu, saj pravim, ne vem, zakaj.

Đuro Čulibrk je kolesar, ki bo letos, če bo, kot pravi on, zdravje opravilo svojo nalogo z odliko, prekolesaril 25 tisoč kilometrov! Bližje je sedemdesetim kot pa šestdesetim letom. Dane je v tistih časih namesto na kolo zavil v pohodništvo. In vsak se je šel svojo rekreacijo. Meni je bilo kolesarjenje vedno razumljivejše kot hoja po gorah. Če bi bil Dane še živ, bi se dalo o njem pisati podobno kot o Djuru, le v zvezi z drugo obliko rekreacije. Če Djuro prekolesari 25 tisoč kilometrov na leto, bi se Dane verjetno povzpel na 25 vršacev, ki so nad 2000 metrov nad morjem ...

Ampak Djuro je tu in vsak torek je z nami. Djuro in kolo sta eno. Djuro je sinonim za kolesarjenje v Kranju in bližnji okolici. Njegovi kilometri, njegova duša in njegova osvežujoča volja so za zame poln bidon. Djuro je ena sama energija. Ko ga zagledam na kolesu, se mi zdi škoda vsakega dneva, ko sem si delal skrbi zaradi vsakdanjih težav. Djuro je preživel smrtonosno zgodbo, katere opis je prav tako zastrašujoč kot Armstrongova ali Hauptmanova. Vstal je od mrtvih. Ne samo vstal. Usedel se je na kolo. S svojo voljo, ljubeznijo in vztrajnostjo je prišel do številk, ob katerih mi »navadni« rekreativci obnemimo. Djura boste spoznali že od daleč. Če ne drugače pa po kolesu. Njegov zaščitni znak sta dobra volja in bicikel U-Sistem, obvezno rdeče barve. Bojan Udovič je v njem našel stranko, ki je prijatelj postala, in Bojan je človek, prodajalec koles, ki mu ni težko vsako leto Djuri podariti bicikla. Pri toliko kilometrih je Djuro njegova zelo dobra reklama, pravimo vsi tisti, ki ga videvamo na cesti iz dneva v dan. In upamo, da ga bomo še dolga leta.

P. S.: Dane je moj pokojni fotr. Djuro je njegova poročna priča in oba skupaj sta v Kranju ustvarila tisto, kar sta. Niti ne tako malo.