Polna mera užitka

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sobota, 30. junija

Vso noč sem spala kot top, ob petih pa so me prebudili ptiči. Pravzaprav sem jim bila hvaležna, saj vstajenja zadnjega junijskega dne ne bi želela za nič na svetu zamuditi. Sedela sem pred šotorom in se počutila kot v pravljični deželi. Včerajšnja kemoterapija je bila kot daljna preteklost.

Ob enajstih sva se z Andrejem odpravila na potep po Radovljici, o kateri sem ob neki priložnosti v Gorenjskem glasu med drugim zapisala: »Ko prestopiš prag starega mestnega jedra, je tako, kot bi stopil v okusno urejeno dnevno sobo, v kateri ni prahu niti pod omaro. Čeprav je tu in tam vogal katere od srednjeveških mestnih hiš odbit ali cveti fasada, so pročelja večinoma obnovljena. Kar na eni strani poudarja veličino arhitekture, na eni pa daje občutek svežine in zračnosti mestnega jedra.« Ne. Nič se ni spremenilo. Radovljica je najlepše srednjeveško mesto na Slovenskem. Edino, kar v tem mestnem jedru na pomolu vrh savske terase manjka, so ljudje. Je mestni živ žav.

Sediva na balkončku terase ene od mestnih gostiln, kjer je prostora le za dva gosta. Pred mano se v vsem svojem sijaju in vzvišenosti dviga mogočna kamnita gmota s tremi glavami – simbol slovenstva, simbol moje narodne identitete. Na moji levi se dviguje precej manjši hrib, porasel z gozdom in s plešo na sredini, na obronku pleše pa mogočna domačije. Za njim se bohoti Jelovica. Si je Stvarnik ta kos sveta, ki se imenuje Slovenija res ustvaril zase in ga našim prednikom odstopil šele, ko je spoznal, da je nanje pozabil? Ko gledam to čudo stvarjenja, sanjarim, da je bilo res tako. Da bi bila mera tega sobotnega opoldneva polna, uživam še v hrani.

Po izbornem in nekoliko preobilnem zajtrku se z Andrejem (roko na srce, z avtom) odpraviva po poti kulturne dediščine. Ustaviva se v Begunjah pri Avseniku, pa v Poljčah, pa v Rodinah, peljeva se čez Smukoč, Doslovče, Breznico, Zabreznico, ustaviva se na Selu, pa v Žirovnici, pa v Mostah. Na koncu današnje poti Andrej zavije še na Brezje, da se Mariji Pomagaj še enkrat in vsak dan znova zahvalim za milost, da mi je dano živeti tukaj in zdaj.

Ko se vrneva v radovljiški kamp, sem zbita kot turška fana, kot se je rad izrazil moj pokojni oče. Kljub temu se vržem v bazen in preplavam nekaj dolžin. Zdaj se počutim kot prerojena.

Dan je bil tako poln in nasičen z lepoto, da sem čisto pozabila, kaj se z mojim telesom pravzaprav dogaja. In to si štejem za veliko zmago. Ne misliti na preizkušnjo, ki se je na tvoji poti znašla in jo tako rekoč kot za šalo premagovati, je namreč prava umetnost. Umetnost, ki jo je sposoben ustvariti um slehernega človeka, če je le dovolj volje v njem.

Jutri je nov dan, dan, ko se bova z Andrejem podala na Dobrčo. Če lahko pohajkujem po ravnem, bom menda tudi v hrib. Ne. Ne, menda, pač pa zagotovo. (Se nadaljuje.)