Do golega

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / torek, 5. avgust 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Četrtek, 21. junija 2007

Prvo, kar mi je po kemoterapiji zadišalo, je bila kava, črna brozga, ki se ji, vsaj za zdaj, še nisem odrekla. Pravzaprav je tako, da je kava še edini užitek, ki mi je od nekdanjih nezdravih navad ostal (pri tem imam v mislih izključno cigarete) in upam, da mi iz prehranjevalne verige ne bo treba črtati tudi te.

Proti večeru so me prišli obiskat ali, bolje rečeno, pregledat Andrej, Tina in Bojan. Niso mi ušli njihovi pogledi, s katerimi so preverjali, ali sem ostala po kemoterapiji cela ali mi morda kaj manjka. Recimo, desna roka in pol glave. Kajpada sem imela obe roki in celo glavo, kar je Tina navdušeno komentirala: »Joj, mami, saj dobesedno žariš od zadovoljstva.« Ja, pošteno sem jih presenetila. In navdušila.

Z velikim (mesarskim) cekarjem v roki me je Tina spominjala na Rdečo kapico. V cekarju je imela zložene dobrote, ki so jih skuhali Eva in Igor, sestra in svak, ter prijateljica Mojca, sok pa je pripravila sama. Hrane je bilo tako rekoč za ves teden za vso sobo in za vse dnevne obroke, jaz pa grem jutri domov oziroma na morje. V prihodnjih petnajstih urah naj bi tako pojedla: približno tri krožnike (odlične) zelenjavne juhe, veliko skledo stročjega fižola, hlebec polnozrnatega doma pečenega kruha, ocvrto zeleno, kumarice v omaki, špinačno pito, tri sojine jogurte z zmletimi lešniki, mandeljni in lanenim semenom, dobro mero malin in borovnic, pet domačih jabolk. Več kot polovico so, se razume, odnesli nazaj domov.

Dobri dve uri smo se sprehajali po urejenem in izjemno lepem bolnišničnem parku, sedeli ob vodometu, se hecali in smejali, resda Tina bolj kislo, saj še vedno ne prenese mojega črnega humorja in ga menda sploh nikdar ne namerava prenesti, nakar smo odšli vsak na svoj konec; Tina, Bojan in Andrej v Ljubljano, jaz pa v jedilnico na oddelek 200 gledat televizijo.

Zaspala sem kot ubita. Pred tem sem razmišljala o Radovljičanu Ivanu Vurniku in o njegovih arhitekturnih mojstrovinah, med katerimi je tudi bolnišnica Golnik.

Petek, 22. junija 2007

Ob dveh popoldne sem dobila začasno odpustnico in bila sem svobodna. Do petka, ko me iz prvega cikla čaka še enourna kemoterapija. Do takrat pa bom uživala na morju.

Ob osmih zvečer že ležim v viseči mreži v kampu Tašalera v Premanturi in uživam v tišini in miru zgodnjega poletja. Trdno sklenem, da ne bom čakala, da mi zaradi kemoterapije odpadejo vsi lasje ali se mi vsaj pošteno razredčijo, pač pa bom prehitela naravo oziroma kemijo in se bom do golega pobrila kar lepo sama. To bo hec. Da bo hec še večji, pa si bom dala obrito glavo še poslikati. Ha, ha, ha. (Se nadaljuje.)