Kako pa kaj vaša čustva? (1)

Pred leti je bilo zelo moderno, da smo se ukvarjali s čustvi.

Izšlo je nekaj dobrih knjig na to temo in potem je razmišljanje o čustvih bolj ali manj poniknilo v vsakdanjem hitenju. Ko potujem po naši deželici, opažam razlike tako v vedenju, mišljenju in v čustvovanju. Ljudje v dolinah so drugačni od ljudi, ki živijo v hribovitih delih in ljudje v ozkih grapah se zelo razlikujejo od ljudi, ki imajo odprt pogled na vse strani. Gledati v hrib ali dol iz njega, videti beton ali zelene travnike – vse to odloča o kakovosti našega bivanja. Zdi se, kot da bi pokrajine pisale zgodbe ljudi. Pa saj to so vedeli že naši predniki in ni naključje, kako si izbiramo svoja prebivališča. Kljub temu zavedanju pa me včasih še vedno preseneti izražanje ali ne-izražanje čustev na različnih koncih Slovenije. Primorci so kot ogenj za »zaprte« Gorenjce. Pod Alpami je najpogostejše vprašanje »kaj delaš«, na morju me vprašajo, kako sem. Všeč mi je naša deželica, le veliko je moraš videti, da ne postaneš preveč zaverovan v svoj mali, ozki svet. Kaže, da smo kljub sodobnim metodam in dosegljivosti komuniciranja pri izražanju in obvladovanju čustev še vedno kot mali šolarji. Največ težav imamo sami s seboj in tudi z drugimi prav zaradi čustev. Ne moremo iz svoje kože, ko gre za naše občutke in pogosto se obnašamo kot otroci, ki se mečejo ob tla zaradi lizike. Le da so naše reakcije malce bolj prefinjene, saj bi se na tleh umazali … S čustvi se lahko naučimo ravnati na takšen način, da ne bomo nikomur delali škode. Pomembno je, da razumemo svoje reakcije, ki jih sprožijo različne situacije, ljudje ali stvari ter izražamo čustva na način, ki je sprejemljiv za vse. Nobenega napredka ne naredimo v svojem življenju, če ves čas delamo enako in pričakujemo boljše rezultate. Izgovor »takšen sem, nič ne morem pomagati« že dolgo ni več uporaben. Uporabljajo ga le še redki vase zaverovani izbranci…