Naravoslovni tabor v Kranjski Gori

Tretji in hkrati zadnji dan se je kot običajno začel z zajtrkom. Po njem smo se z učiteljem odpravili ven in pričeli telovaditi. Ko smo se dovolj razgibali, smo začeli pakirati in pospravljati sobe. Učiteljica nam je sporočila, da se dobimo v jedilnici. Ko smo bili vsi zbrani, je učitelj začel narekovati, kaj naj napišemo v zvezek. Povedal je, da se bomo odpravili v strm hrib v Karavankah. Pogovorili smo se o planinski opremi. Kmalu je napočil čas za odhod.

V vrsti smo najprej hodili po pločniku. Kmalu smo se znašli v gozdu. Do sten smo šteli korake. Naštela sem jih 222. Ko sem opazila stene, mimo katerih naj bi hodili, me je kar malo zmrazilo. V grlu sem začutila velik cmok. Stene so bile strme, pot ob njih pa ozka. Ob potki je stal učitelj, da ne bi padli. Bilo me je kar malo strah. Ko mi je zdrsnilo, sem se obesila na Urško, ki je stala pred mano. Skupaj bi se skoraj prevrnili na nos. Ko smo premagali te stene, smo se morali spustiti po gozdu nazaj. Listje na tleh je drselo, prav tako pa tudi moji čevlji, saj so imeli gumijast podplat. Z Urško sva se skotalili dol in podrli še Saro in Izo. Kot štiri palačinke smo se drsale proti dnu. Medtem smo se zapletale, razpletale, se smejale, vreščale … Bilo je tako smešno! Ko smo prišli nazaj v dom, smo si lahko odpočili.

Tega dogodka ne bom nikoli pozabila. Bilo je malce naporno, a bila sem ponosna, da sem premagala strme Karavanke.

Tina Telban Stoiljkovič, 4. a, OŠ Cvetka Golarja