Maša ali skupinski seks?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Gorenjska / petek, 20. junij 2008 / 06:00

EURO 2008 ne buri le strasti, vznemirja tudi odlične duhove. Prav zanimivo je v teh dneh gledati, poslušati in prebirati, kaj vse nam pomeni ta igra, kako različno jo doživljamo. Enemu je prispodoba spolnega akta, drugi se na stadionu počuti kot bi bil pri maši ...

Ste kdaj pomislili, kaj je pravzaprav nogometni gol? Kaj pa, če gol sploh ni gol, temveč prispodoba nečesa drugega? »Gol je nezavedni simbolni nadomestek za ženske genitalije. Lahko bi rekel, da 'gola (v resnici) ni' ali da 'nogomet (v resnici) ne obstaja'. Doseganje gola ali (zabijanje) koša ni zgolj neka simulacija oziroma prispodoba koitusa. Gre za to, da doseganje gola (koša) naše – torej moško – nezavedno (Ono) (pre)bere kot združitev. Žoga si je pridobila falično zastopstvo. Paradigma gola je univerzalno seksualna …« Ja, tako in nič drugače govori Roman Vodeb, »športolog«, (v Sobotni prilogi Dela, 7. junija 2008), njegov kontroverzni pogled na te reči je gotovo eden najbolj odmevnih, kar smo jih slišali v zadnjem času.

Marjan Rožanc (1930-90), eden najboljših slovenski esejistov druge polovice 20. stoletja in veliki zaljubljenec v nogomet, je tega videl precej drugače. »Naj je še tako površno, je vendarle res: nogomet – to druženje ljudi okrog večne Neznanke – je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo. Samo tu še moja duša stopi v konkreten, oprijemljiv svet, samo tu – ob tem najbolj banalnem dogodku – postane moja vera tudi telesna …« (V eseju Pervertirani katolicizem, 1990.)

V času evropskega nogometnega prvenstva umrli Taras Kermauner (1930-2008), slovenski intelektualni prvak ter vrstnik in veliki prijatelj Marjana Rožanca, do nogometa ni imel kakega posebnega odnosa. »Te Rožančeve čez vse mere zveste zaljubljenosti nisem nikoli razumel … Vse se je začelo v Marjanovem otroštvu: v nogometni enajsterici je videl – občudoval, malikoval – prvo prijateljsko (bratovsko) občestvo, skupino idealnih, zagretih fantov iz zamestja, ki jim je zaradi revščine dostopna le nogometna žoga; ta je bila trpežna, medtem ko so bile ping-pong žogice drage in hitro lomljive. Nogomet tudi ni individualistična – kar pomeni meščanska – igra. Ljudi združuje. Ima socializacijsko nalogo; ni le zasebni užitek.« (V knjigi Navzkrižna srečavanja, Študentska založba, 2008.)

Zdaj pa skušajmo Kermaunerjevo misel o združevalnem poslanstvu nogometa, ki ne more biti le zasebni užitek, prevesti v Vodebov psihoanalitični in seksološki besednjak. Bi potemtakem lahko špekulirali, da gre na nogometni tekmi za kolektivni užitek, za nekakšen skupinski seks? Podpisani o tem težko sodim, ker se ga nisem udeleževal. V odnosu do nogometa sem bil bolj Kermaunerjeve sorte in tudi sam te »neobvladane zaljubljenosti v nogomet« nisem prav dobro razumel. Doletela me je pravzaprav šele v zadnjem času, v teh dneh sem neverjetno veliko pred ekranom. Sklenil pa sem tudi, da grem enkrat v bližnji prihodnosti na eno tako »ta pravo«, veliko prvenstveno tekmo in skušam ta združevalni obred doživeti in na kraju samem ugotoviti, kako je s temi rečmi.

Tako kot je žoga okrogla (falična?), tudi igra z njo nima le enega obraza. Za nekoga ima nogomet izrazito seksualno dimenzijo, mnogim služi za izražanje in potrjevanje njihove socialne, krajevne in nacionalne pripadnosti, bolj redki so najbrž tisti (a očitno so), ki ga doživljajo kot nekaj sublimnega. Rožanc med slovenskimi intelektualnimi navdušenci za nogomet ni osamljena pojava. V to igro je zagledan tudi pisatelj Peter Božič, čudovite strani o njej najdemo pri esejistu Urošu Zupanu … Na tekmah so poleg igralcev najbolj vidni, predvsem pa najbolj (zlo)glasni vsakokratni navijači, a med njimi sedijo tudi drugačne zvezde, estradne, politične in duhovne. Ne zlepa ne zgrda se ne zberejo tako različni ljudje na istem kraju ob istem času – na stadionu in pred ekrani, kamor jih zvabi in v eno občestvo poveže tista skrivnostna Neznanka …