Humanitarna akcija skozi oči Župnijske Karitas Železniki

Minuli teden je bila sklicana novinarska konferenca z namenom, da se zagotovi, da je bila humanitarna akcija v Železnikih speljana transparentno in pošteno. Ob rob temu dogajanju čutim dolžnost, da kot sodelavka Župnijske Karitas Železniki pojasnim določene dogodke. Sama sem bila od tretjega dne po poplavah pa do novega leta stalno na terenu med ljudmi, zato se čutim več kot poklicano, da to storim in prosim za objavo pisma.

Dan po poplavah smo v Železnike prek Škofijske Karitas Ljubljana dobili prvo pošiljko svežega kruha. Med poplavljene sta ga razdelila tajnik Škofijske Karitas in tajnica Župnijske Karitas. V naslednjih dneh smo večkrat na dan s kombiji po poplavljenih naseljih razvažali pitno vodo, kruh, mleko, paštete, marmelade, kasneje tudi krompir, jabolka, vino, čistila … Oblikovali smo različne ekipe, ki so po terenu razdeljevale topla kosila, da poplavljenim ni bilo treba skrbeti še za to, veliko jih niti ni imelo več kuhinje. To smo delali dva tedna po večkrat na dan. Vse je koordinirala tajnica Župnijske Karitas Železniki, ki je bila v šestem mesecu nosečnosti. Poleg teh skupin pa so sodelavke Župnijske Karitas začele zbirati oblačila za poplavljene. Nekatera oblačila so bila celo novo kupljena, druga zelo malo rabljena, vsaj polovica pa je prišla naravnost s podstrešij, zato jih je bilo treba sortirati z rokavicami in razkužili. In vsi ti sodelavci, ki jih je bilo okoli 30 in so bili vedno pripravljeni odgovoriti na klic, so povsem ozadju in se jim nihče niti ne zahvali niti jih nihče ne omeni. Prav tako še nisem slišala zahvale za vso hrano, ki nam je bila poslana, in za vso materialno pomoč v obliki oblačil, pohištva, gospodinjskih aparatov, gradbenega materiala ipd. Naj ta del pisma izzveni predvsem kot zahvala za vse podarjeno, tako podjetjem kot vsem prostovoljcem.

 

Ko so se na račun Slovenske Karitas začela stekati ogromna finančna sredstva za pomoč pri opravljanju posledic poplav, smo se z Župnijsko Karitas vključili tudi v to fazo. Čeprav so se pojavljali pritiski, da bi sredstva dali na skupen kup z Rdečim križem in Občino, smo mi zaradi zagotavljanja transparentnosti vztrajali pri tem, da se dogovorimo za skupne kriterije, denar pa nakazuje vsaka organizacija s svojega računa. Skupni kriteriji so bili zaradi obsežnosti akcije nujni, vendar pa je treba poudariti tudi to, da je v odboru, ki je v končni fazi potrdil kriterije, Občina imela večino svojih članov, predstavniki ostalih organizacij pa smo bili v manjšini.

 

Kot je bilo že večkrat omenjeno, je Župnijska Karitas razdelila 692.944,56 evra, od tega 240.000 evrov najbolj poplavljenim, ki sem jih tudi obiskala, da sem se prepričala, kako napreduje obnova in kaj še potrebujejo (in da ne bo pomote, sem poplavljene obiskala v imenu Župnijske Karitas in ne v imenu župana!). Če skupni znesek prevedem: od vsega zneska, ki je bil namenjen poplavljenim, je Župnijska Karitas Železniki prispevala skoraj polovico. Rdeči križ je prispeval 246 tisoč evrov, občina pa 528 tisoč evrov in ima zato veliko sredstev še nerazdeljenih.

 

Dobre tri mesece sem bila vsaj 16 ur na dan na razpolago ljudem, zadnji mesec sem prevzela še delo tajnice Župnijske Karitas, ki se je šla na porodniški dopust. Za svoje delo sem bila edina od prostovoljcev Župnijske Karitas plačana in sem prejela od Slovenske Karitas plačilo za 700 evrov bruto plače. In prav zaradi tako velike vpletenosti ne dovolim, da se zasluge Župnijske Karitas v tej akciji tako zametujejo. Veliko delo smo opravili s skrbjo za razdeljevanje hrane in oblačil. Poleg tega si štejemo kot veliko zaslugo to, da smo zelo pospešili nakazovanje denarja poplavljenim, veliko pa je k uspešnosti skupne akcije pripomoglo tudi to, da smo imeli veliko informacij in vtisov z nenehnega dela na terenu. Iz vsega tega lahko sklenem, da sem zadovoljna s tem, kako smo poplavljenim pomagali pri obnovi domov. Seveda po človeški plati dopuščam možnost, da se je komu zgodila krivica ali da smo koga spregledali. Vendar je do tega prišlo zgolj zaradi preobsežnosti akcije in ne namenoma.

 

Potem pa se je zgodila novinarska konferenca. Zatrjevali s(m)o, da je bila akcija poštena in transparentna, čeprav v poročanju novinarjev nisem zasledila pomembnega poudarka izjave za javnost: vsaka organizacija zase odgovarja za to, ne vse za vse, ampak vsaka zase jamči, da je sredstva upravljala in razdeljevala pošteno. Poleg tega me je na tej konferenci zbodlo še nekaj: tisti, ki smo se operativno najbolj angažirali, da je akcija tekla, smo sedeli za mizo brez listka z imenom. Kdo smo? Zrak?

 

S tem pismom želim opozoriti še na nekaj. Ljudem smo pomagali po najboljših močeh in večinoma vsi so že v obnovljenih domovih, predvsem po zaslugi velikodušnosti slovenskega naroda, ki je daroval nepredstavljivo vsoto denarja. Mesto samo pa … je tako, kot so ga pustili zadnji vojaki in gasilci, ko so odšli. Novinarje, ki pišejo, da se je vendar toliko spremenilo, vljudno vabim, da me poiščejo in da se skupaj sprehodimo skozi mesto. Pokažite mi samo dve mesti, kjer je vidna sprememba. Luči javne razsvetljave so še vedno podrte, kovana ograja ob Sori na nekaterih mestih celo nevarno luknjasta, pod prvim mostom na Racovnik še vedno visijo potrgani kabli razsvetljave, na pokopališču nimamo luči, pokopališki zid je podrt, mrliške vežice niso usposobljene, v Sori na Trnju je še vedno preproga, ki jo je prineslo od Bog ve kje, okoli kulturnega in zdravstvenega doma ni nobenega napredka, prav tako ne z nogometnim igriščem, največji spomenik mesta – plavž je še zasut z naplavinami … Kje torej je napredek?! Samo tam, kjer smo sodelovali tisti, ki smo se zavedali tega, da smo v službi ljudi in imamo radi ta kraj. Zato si želimo, da bi bilo življenje v njem spet lepo.

 

To pismo je tudi moj zadnji prispevek, povezan s poplavami in ne potrebuje nobenega odziva.

 

Špela Pegam,

referentka Župnijske Karitas Železniki