Italijani živijo z Girom

Giro d` Italia je dogodek, za katerega številni Italijani, pa tudi nekateri Slovenci, vzamejo dopust in se selijo s karavano. Samo na Kronplatzu, na cilju najbolj zahtevnega gorskega kronometra v zgodovini dirke, je bilo okrog dvajset tisoč gledalcev.

V organizaciji Športnega društva Gorenjski glas smo si v ponedeljek ogledali 16. etapo kolesarske dirke po Italiji, 12,9 kilometra dolg posamični gorski kronometer na Plan de Corones (Kronplatz). Avtobus s skoraj tridesetimi kolesarskimi navdušenci je iz Kranja prek Karavank v Avstrijo in nato v Italijo odpeljal ob petih zjutraj, skupaj s postanki smo do vasice Valdaora (Olang) v Dolomitih, od koder smo se z gondolo odpeljali na vrh Kronplatza, potrebovali pet ur. Šli smo spodbujat enega izmed treh Slovencev na dirki, edinega Gorenjca Tadeja Valjavca iz Besnice ter hkrati doživet vzdušje ene največjih etapnih dirk na svetu.

Da Italijani živijo z Girom, je bilo videti na vsakem koraku. Že na parkirišču pri spodnji postaji gondole so prodajali komplete v roza barvi z napisom Giro d' Italia. Za ceno deset evrov si dobil kapo, majico, dva različna obeska za ključe, torbo in sončna očala. Enake komplete za isto ceno so prodajali tudi na cilju in seveda na startu. Start etape je bil v kraju San Vigilio di Marebbe (St. Vigil in Enneberg), ki ima 1500 prebivalcev in leži na nadmorski višini 1201 meter. Tako kot z Olanga lahko tudi s St. Vigila na vrh Kronplatza, 2275 metrov visoko, pridemo po cesti, ki jo dan pred dirko za promet zaprejo in je ob njej strogo prepovedano parkirati, ali z gondolo. Sicer pa kraji pod Kronplatzom živijo predvsem od turizma. Giro d' Italia so tukaj gostili petič, letos prvič pa so kolesarji morali prav na vrh Kronplatza. V ponedeljek, 26. maja, se je torej pisala zgodovina. Morala bi se sicer že pred dvema letoma, a so zaradi slabega vremena cilj prestavili nižje, na Furkelpass (1760 metrov), do koder je cesta še asfaltirana. Na Furkelpassu pa se začne najtežji del etape, dolg dobrih pet kilometrov, ki poteka po betonu in makadamu. Vzpon je okrog 14-odstoten, na trasi je 13 zavojev, vsak ima svoje ime, zadnji na primer Marco Pantani. In najtežje pride na koncu, vzpon s kar 24-odstotnim naklonom.

Etapa je bila pravi izziv tako za kolesarje, ki so v karavani Gira, kot za rekreativce, ki so se na Kronplatz odpravili s kolesom. In teh je bilo veliko. Tudi v naši odpravi je bilo sedem takšnih. Z Olanga so se najprej po asfaltirani cesti povzpeli do Furkelpassa (približno osem kilometrov), od tam naprej pa po trasi Gira na vrh. Drugi smo šli za deset evrov z gondolo. Kljub delavniku si je etapo ogledalo veliko ljubiteljev kolesarstva. Po približnih izračunih jih je bilo samo na Kronplatzu dvajset tisoč. Kljub temu ni bilo gneče, saj so se porazdelili vzdolž celotnega zadnjega dela trase, tako da si kolesarje še tik pred ciljem brez težav videl iz prve ali iz druge vrste. Za red je predvsem v zadnjem kilometru skrbela vojska, nekaj je bilo tudi policistov. Posamični kronometer so vozili v treh delih. Ob desetih dopoldne je v časovnih intervalih startala prva skupina kolesarjev, ob pol enih druga, ob treh pa zadnja, v kateri so bili najboljši v skupnem seštevku, med njimi seveda tudi Valjavec in Jure Golčer, medtem ko je bil Simon Špilak v drugi skupini. Okrog pol ure pred prihodom prvega kolesarja s skupine v cilj so vojaki začeli gledalce opozarjati, naj gredo s proge, prav tako so zaustavljali kolesarje rekreativce, ki so med odmorom sicer lahko brez težav prikolesarili do kakšnih sto metrov pod vrhom. Na progo so spustili le akreditirane fotografe. Cesta je namreč ozka in strma, prostora pa v nekaterih delih nič kaj dosti več kot za kolesarja in spremljevalca, tokrat ne v avtomobilu, temveč na motorju. Kako strm je vzpon, dokazuje tudi podatek, da so ga s težavami prevozili celo nekateri motoristi.

»Vzpon s 24-odstotnim naklonom je kar hud, še posebej po 14 dneh dirkanja. Poleg tega je še makadam, kar pomeni, da porabi kolesar še več moči. Proga mi je bila sicer všeč. Je odprta. Malokje imaš priložnost kolesarja videti toliko časa in tako od blizu. Tudi vzdušje je bilo pravo, pravijo pa, da je še precej bolj noro na Touru,« je povedal Marko Polanc, trener mladincev pri Savi, ki je bil prav tako del naše odprave. Seveda se je na Kronplatz povzpel s kolesom. Bil je eden izmed mnogih. Iz naše skupine je bila tudi ena ženska, ki se je spopadla z zahtevnim vzponom. »Vzpon je bil kar težak. Za ogled Gira sem se odločila, ker ga je treba videti v živo, tudi ta vzpon je s kolesa videti povsem drugače kot po televiziji,« je dejala Darja Rakovec iz Besnice.

Ogled velike kolesarske dirke, kot je Giro, je zagotovo zanimiv tudi za tiste, ki kolesarstva sicer ne spremljajo. Je dogodek z vrsto obrobnimi zanimivostmi. Ljudje si zanj vzamejo dopust in se predvsem v teh gorskih etapah selijo s karavano. Novinarski kolegi so prenočišče dobili za 25 evrov na noč. Največ navijačev so seveda imeli Italijani, ne malo pa tudi Tadej Valjavec, ki je na gorski kronometer veliko stavil. Zanj so prišli navijat mama in oče, žena, sinček Erazem ter seveda tudi ekipa iz našega avtobusa, med katerimi jih je bila tretjina iz Besniške doline. Transparent so postavili okrog 2,5 kilometra pred ciljem, kjer je bilo precej manj gledalcev. Za vzdušje je s harmoniko skrbel Grega Flajnik, tehnični urednik na Gorenjskem glasu, ki je dal idejo za ogled Gira in jo potem realiziral skupaj z Janezom Ferlicem, predsednikom ŠD Gorenjski glas, seveda ob podpori direktorice Marije Volčjak. Vrhunec navijanja je bil ob Tadejevem prihodu. Fantje pa pot pod noge in so kar nekaj časa tekli ob njem. Tadej je bil sicer ob prihodu v cilj razočaran, saj je zaradi vnovičnih težav s kolesom, zaradi česar je izgubil dragoceni čas, za zmagovalcem na 22. mestu zaostal dobre tri minute. Njegov čas zgodovinskega kronometra pa je 43:34. In spoznanje: Giro d' Italia je vsekakor vreden ogleda.