Shujšal za 102 kilograma

Robert Oman je bil v najstniških letih športnik. Ko je šport opustil, so se začeli nabirati kilogrami. Polni in visoko kalorični krožniki brez gibanja so ga pripeljali do teže, ki je ni prenesla niti osebna tehtnica: do več kot 180 kilogramov.

Danes 49-letni Robert Oman iz Tržiča je bil še v najstniških letih športnik. Treniral je gimnastiko, veliko je kolesaril. Pri devetnajstih letih je tehtal 79 kilogramov pri višini 176 centimetrov. S koncem najstniških let so prišle druge skrbi in obveznosti odraslega človeka: služba, družina, otroci. Šport je opustil, kalorično obloženih krožnikov pa ne. Zajetni obroki hrane, zraven pa še pivo, so bili na jedilniku najpogosteje v večernih urah. Kilogrami so vztrajno naraščali, po dvajsetih letih nabiranja teže je tehtnica pokazala že več kot 180 kilogramov. »Dobil sem sladkorno bolezen, povišan holesterol, depresijo, astmo, sečno kislino, bolečine v sklepih, hrbtenici ... Vsak dan sem moral pojesti pest tablet,« pripoveduje Robert Oman. Še več: zaradi pogostih bolniških odsotnosti je izgubil službo monterja energetskih naprav. »Saj sem poskušal z raznimi dietami, a sem po vsaki dobil še nekaj dodatnih kilogramov,« pravi. Znašel se je v začaranem krogu, iz katerega je kazalo, da ni izhoda.

Na operacijo želodca

»Družinska zdravnica Tatjana Peharc mi je predlagala operacijo želodca. Po razmisleku sem se res prijavil za posvet pri dr. Branetu Brezniku v bolnišnici v Slovenj Gradcu. Povedal mi je, da moram najprej shujšati nekaj kilogramov. To mi je uspelo, a to še ni bilo dovolj za operacijo, saj so sledili pregledi pri kardiologu, psihologu ..., s katerimi so morali ugotoviti moje zdravstveno stanje. Na operacijo sem čakal približno leto dni, dr. Breznik me je operiral 6. novembra leta 2006. Želodec mi je zmanjšal za 75 odstotkov,« pripoveduje Oman. V bolnišnici je ostal trinajst dni, kar je bilo nekoliko dlje, kot je bilo predvideno; po operaciji je namreč dobil povišano vrednost sečne kisline (po domače putiko), kar povzroča hude bolečine v nogah. Stanje se mu je izboljšalo v približno mesecu dni.

Zatem je začel hujšati pod strogim zdravniškim nadzorom. Na začetku so kilogrami puhteli bolj hitro, z meseci bolj počasi. »V času hujšanja sem imel večkrat lačne oči. Pa bi morda še kaj več pojedel, a mojemu skrčenemu želodcu to ni bilo več všeč,« pravi Oman, ki je zdržal tudi ob veliki podpori sina in hčerke. V štirinajstih mesecih je shujšal za sto dva kilograma, danes tehta približno 80 kilogramov. »Pred kratkim sem bil na pregledu in izvidi so pokazali, da sem v dobri zdravstveni kondiciji. Konec maja bom imel še pregled pri plastičnem kirurgu dr. Franciju Planinšku, ki mi bo odstranil odvečno kožo.«

Novo življenje

Danes Robert Oman nima več sladkorne bolezni, niti astme, putike in depresije, holesterol je v mejah normale. Je sedem- do osemkrat na dan. Zjutraj poje navaden jogurt z manj maščobe, čez dan si skuha kakšno juho, pripravi solato, v katero da namesto kisa in olja raje jogurt in kapljice limone. Na jedilniku je veliko predvsem surove zelenjave, da dobi potrebno količino vitaminov, in tudi mesa, še posebej konjskega. Mesa ne cvre, ampak ga skuha ali speče v voku. Včasih na hrano kane kako kapljico olivnega olja. Kruha ne je že več kot leto dni, ravno tako se je odrekel testeninam in stročnicam. »Ostala mi je razvada, ki se ji nisem odrekel: to so surovi arašidi. Zelo rad pojem tudi košček prave čokolade,« pravi Oman. Na dan popije dva do tri litre vode.

Brez gibanja bi bil trud zaman

»Rad bi poudaril, da je poleg zdravega načina prehranjevanja pomembno gibanje; pravzaprav bi dal gibanju še večji pomen. Telovadim dvakrat na dan, od deset minut do pol ure. Večkrat na teden grem na kolo, ob sobotah in nedeljah pa v hribe ali na turno smuko. Za gorništvo sta me navdušila Tržičana Mojca in Janez Rotar. Če mi ostane še kaj časa, grem plavat. Danes se počutim tako, kot bi v svojem telesu zamenjal baterijo. Nič več nimam izgovorov, da za kakšno stvar nimam časa,« pravi Oman.

Enkrat na mesec se odpelje v Slovenj Gradec, koder se srečuje z ljudmi, ki jim je prav tako uspelo shujšati. »Imamo predavanja o zdravi prehrani, včasih nas obišče psihologinja ...,« pravi Oman. Enkrat na mesec ima pregled pri osebni zdravnici Tatjani Peharc. »Če se ozrem nazaj, bi šel še enkrat skozi vse to, ne glede na to, da je bila operacija tvegana. Meni se je kakovost življenja spremenila za tisoč odstotkov; še risati sem začel nazaj po treh desetletjih premora,« pravi sogovornik, in še: »Na splošno bi bilo treba več ozaveščati ljudi, tudi preko medijev, o pomenu zdrave prehrane in gibanja. Veliko ljudi v naši družbi ima težave s prekomerno težo in debelostjo.«

Ko je shujšal, se mu je večkrat zgodilo, da ga niti kolegi niso spoznali. Nekateri so mu rekli, da se mu je spremenil celo glas. »Jaz pa ob tej priložnosti pravim vsem: fantje in dekleta, pravi sem.«