Zvesti Gorenjskemu glasu

Besedilo: Dina Kavčič
Kategorija: Zanimivosti / / 05:00

Franc Rajgelj, Lukmanov Francelj z Orehka, je na Gorenjski glas naročen že zelo dolgo. Vsaj toliko časa kot Gorenjski glas so pri hiši tudi bikci. »Kadar sem kupoval živino, sem šel že zjutraj pred pošto čakat Gorenjca, da sem pravočasno prebral, če kdo prodaja bikce,« pripoveduje Franc. Še danes v časopisu najprej prebere male oglase in osmrtnice, nato pa kmetijstvo. Ženo Minko pa zanimajo moda in kuharski recepti. Oba zatrdita, da je v zadnjem času Gorenjski glas postal boljši, pa tudi debelejši.

Franc Rajgelj je v življenju počel veliko stvari. Družino je preživljal z izdelovanjem strešne opeke. Po tem je znan po vsej Gorenjski. Pravi, da včasih te dejavnosti ni bilo treba oglaševati v časopisih, saj so ga kupci zaradi kvalitetnih strešnikov kar sami poiskali. Bil je tudi furman, največ je vozil pesek in vodo iz reke Save ter svoje strešnike kupcem daleč naokrog. »Nekoč pozimi sem s sanmi peljal 300 strešnikov v Davčo,« se spominja. »Vozil sem tudi nosečnice v porodnišnico in novorojenčke domov, veliko parov sem peljal k poroki, še več sem jih peljal na britof. Nazadnje sem bil pred nekaj leti šofer na poroki svoje vnukinje.« Dolga leta je bil cerkveni ključar in pevec. Z ženo si v posebno čast štejeta, da je bil župnik pri njih večkrat na kosilu, gostili pa so celo nadškofa Šuštarja.

Zakonca Rajgelj si želita, da bi jima zdravje služilo in da bi se njuni vnuki in pravnuki čim večkrat oglasili na obisk.