Priznanje Linhartovi razstavi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 25. maj 2008 / 06:00

Avtorji razstave o Antonu Tomažu Linhartu v radovljiški graščini so za odlično stalno postavitev prejeli prestižno Valvasorjevo priznanje.

Pod okriljem Slovenskega muzejskega društva je bila v torek v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani že tradicionalna podelitev Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo in Valvasorjevih priznanj za dosežke na muzealskem področju za preteklo leto. Komisija pod vodstvom Metke Simončič je dodelila Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo Meti Gabršek Prosenc, kustodinji in dolgoletni direktorici Umetnostne galerije Maribor, tri Valvasorjeva priznanja pa: soavtorjem stalne razstave Mestnega muzeja Radovljica Anton Tomaž Linhart: »Zdaj premišljujem o tem, kako bi mogel postati znan!«, Ivu Svetini, direktorju Slovenskega gledališkega muzeja, Vereni Štekar-Vidic, direktorici Muzejev radovljiške občine, in Marjanu Rafaelu Lobodi, arhitektu in muzejskemu svetovalcu, tokrat pa oblikovalcu razstave, Mestnemu muzeju Ljubljana za stalno postavitev Obrazi Ljubljane in skupini sodelavcev Prirodoslovnega muzeja Slovenije za izvirno izvedbo razstave Skrivnosti gozda. Razstavni projekt ob Obeleževanju 250-letnice rojstva A. T. Linharta je potekal vzporedno z obnovo radovljiške graščine in sprva predvideval večjo razstavno površino, ker pa se je ob razkrivanju graščinske baročne dvorane sproti odkrivalo novo ambientalno bogastvo, je lastnica graščine, Občina Radovljica, za razstavo določila nadomestne prostore, ki so precej manjši. Tako se je morala sprva večja načrtovana razstava stisniti v dva manjša prostora, ki pa ravno zaradi domiselne postavitvene zasnove arhitekta Lobode predstavlja eno od odlik te razstave. Slednji je povedal: »Nemogoče je bilo nadaljevati prvotno zasnovo razstave, zato smo vsi trije »požrli slino« in začeli tako rekoč od začetka. Vesel sem tega priznanja predvsem zato, ker tokrat tudi muzejska srenja spoznava, da je razstava avtorsko delo ljudi različnih strok. Naša trojka je to pokazala na najlepši možni način. To je kolektivna nagrada miselno in v razpoloženju zares uigranemu timu.«

Podobno razmišlja tudi Ivo Svetina, ki je k razstavi dodal »gledališki del« razstave: »Ta nagrada je neke vrste obliž na vse skupaj. Še danes ne morem preboleti dejstva, da je razstava v drugih prostorih, kot smo spočetka načrtovali. S tem je s strokovnega vidika razstava vendarle izgubila neko temeljno logiko. Leta 2005 smo zasnovali temeljni koncept tridelne razstave, svet, dom in Linhartovo delo, vendar je zaradi objektivnih okoliščin do končne izvedbe prišlo leto kasneje. Ta me ni povsem potolažila, čeprav smo doslej slišali že vrsto pohval in o tem nenazadnje priča tudi Valvasorjevo priznanje.«

Na priznanje je zagotovo najbolj lahko ponosna prav soavtorica Verena Štekar–Vidic, ki tudi vodi muzej, v katerem je razstava na ogled. »Z razstavo smo si zastavili visoke cilje in želeli postaviti nacionalno razstavo Linhartu, pač pa evropsko razstavo, ki nagovarja Evropejca, Slovenca pa tudi Radovljičana. Mislim, da nam je kljub znanim dogodkom uspelo postaviti kvalitetno razstavo o Linhartu in njegovem času v Evropi in naši Radovljici,« je povedala Štekar Vidičeva in dodala, da je priznanje lepa potrditev, da so pripravili kakovostno razstavo, ki bo na različne načine, s publikacijami, delavnicami in drugimi dogodki zagotovo polno živela tudi v prihodnje.