Nekoč je živela deklica ...

Prejšnji petek so v radovljiški knjižnici pripravili prisrčno prireditev, na kateri so v še kako zaslužen upokojenski stan pospremili dolgoletno direktorico, strastno promotorko in inovatorko na področju spodbujanja branja Boženo Kolman Finžgar.

»V prostor mladinskega knjižničarstva se je zapisala s številnimi projekti za spodbujanje ljubezni do branja in predvsem prebujanja zanimanja za branje,« so konec lanskega leta zapisali njeni kolegi, slovenski knjižničarji, ki so jo izbrali za prejemnico Čopove diplome, najvišjega priznanja za izjemne uspehe na področju knjižničarstva pri nas.

Stavbe spremenila v knjižnični dom mesta

Poudarili so, da je projekte, kakršna sta na primer Branje na daljavo in Noč z Andersenom, zastavila izjemno povezovalno, ugotovitve v slovenskem prostoru pa z aktivnim udejstvovanjem na mednarodnih konferencah aktivno prenašala v mednarodno okolje in obratno – skrbela je tudi za prenos aktualnih in mednarodnih smernic v lokalno okolje. »V največji meri se je to udejanjilo pri izgradnji nove knjižnične stavbe v Radovljici, še bolj pa, ko je knjižnično stavbo spreminjala in jo še spreminja v knjižnični dom mesta,« so poudarili ob podelitvi nagrade.

Nekoč je živela deklica

Na prireditvi ob upokojitvi pa so se njeni sodelavci med drugi spomnili še ene od javnosti ne tako zelo znanih posebnosti Božene Kolman Finžgar, je namreč tudi zbirateljica različnih izdaj pravljice Rdeča kapica – in prav zato so dogodek, ki so se ga udeležili župani vseh štirih občin, na območju katerih deluje Knjižnica Antona Tomaža Linharta, naslovili z Nekoč je živela deklica ...

»Ko smo okoli leta 2000 začeli bibliopedagoške ure, smo iskali poti, kako priti v šole. Vedela sem, da otroci pri urah slovenščine obravnavajo pravljice, med njimi Rdečo kapico, zato sem si pravljice izbrala tudi za svoje delo na tem področju. Včasih za uvod, drugič za sprostitev, vsekakor pa tako, da sem teorijo na privlačen način spravila v prakso. Na enem od knjižnih sejmov me je Tilka Jamnik, znana promotorka branja, opozorila na verzijo Rdeče kapice, v kateri je zgodba predstavljena z volčje perspektive,« je začetek zgodbe opisala v pogovoru s kolegico Silvo Kos.

»Otroci, ki sem jim pripovedovala to pravljico, so bili navdušeni, jaz pa sem začela iskati nove in nove verzije te znane in priljubljene zgodbe. Avtorske, iz različnih evropskih držav ... pravljice o rdečih kapicah so pisali učenci naših osnovnih šol ...« In tako sta iz šolske ure, ki po prepričanju Božene Kolman Finžgar nikakor ni smela biti običajna, nastala bogata zbirka in zanimiv ustvarjalni projekt.

Zapomnili si jo bodo po smehu

Na vprašanje, katera knjiga jo je še posebej zaznamovala in zakaj, pa seveda, kaj bo brala, ko bo kot mladostna in energije polna upokojenka vendarle imela več časa, kot ga je imela doslej, pa je odgovorila: »Sama sebi sem za čas, ko ga bom imela več kot sedaj, obljubila branje Dostojevskega. V gimnaziji, ko sem ga brala, ga nisem brala tako, kot bi si ga želela. Sicer pa me je zaznamovalo več knjig: na nočni omarici imam kup, ki mu rečem mini biblioterapija – če me popade lenoba, berem življenjepis Elizabete prve; všeč mi je bila knjiga Hotel Borg; govori o odločitvi dirigenta, da bo končal svojo pot s posebnim koncertom v majhni cerkvi v Rejkjaviku ... knjiga mi je ljuba zato, ker mi je dala misliti, kako se odločamo. Da moramo, ko začutimo, da je neka stvar prava, to tudi storiti.«

In še na nekaj so ob upokojitvi Boženo Kolman Finžgar spomnili dolgoletni sodelavci, in sicer na prvi razgovor za službo v knjižnici, na katerem jo je kasnejši kolega Rudi Meden vprašal, po čem misli, da so si jo zapomnili sodelavci na prejšnjem delovnem mestu. Po smehu, je odločno odgovorila.