Razvoj biološkega zdravila stane več kot milijardo evrov

Besedilo: Katarina Podnar
sobota, 17. maj 2008 / 06:00

Biološka zdravila niso samo spremenila kakovosti življenja mnogim kroničnim bolnikom, ki so "klasično" zdravljenje težko prenašali, pač pa so prinesla tudi novo upanje za vse številnejše onkološke bolnike.

O tem, kaj so biološka zdravila in kako nam bodo »pomagala« v prihodnosti, smo se pogovarjali s prof. dr. Borutom Štrukljem, predstojnikom Katedre za farmacevtsko biologijo Fakultete za farmacijo v Ljubljani in izvedencem za biološka zdravila na Evropski agenciji za zdravila v Londonu (EMEA) in pri Evropski farmakopeji v Strasbourgu.

Kaj so biološka zdravila pravzaprav?

»Biološka zdravila delimo v več skupin. Pravzaprav so bila prva biološka zdravila izolirane učinkovine iz rastlin ali kar rastline same. To so bila prva, primitivna zdravila. Tudi večino antibiotikov bi lahko uvrstili med biološka zdravila, saj so narejeni na fermentorski način, izdelujejo pa jih različni mikroorganizmi. Seveda pa v današnjem času, ko govorimo o bioloških zdravilih, mislimo na sodobne učinkovine, ki so običajno narejene s pomočjo tehnologije rekombinantne DNA v najsodobnejših laboratorijih, osnova pa je nastanek s pomočjo živih celic. V te namene uporabljamo kvasovke, sesalske celice ali bakterijske celice, ki izdelujejo beljakovine, ki jih uporabljamo kot učinkovine. Te beljakovine so lahko enake, kot bi jih izdelal naš organizem, oziroma podobne človeškim. V proizvodne celice namreč vgradimo človeške ali kakšne druge gene, ki določijo, katere beljakovine bodo nastale. Poglejmo si primer inzulina, ki je beljakovinski hormon, široko uporabljan za zdravljenje sladkorne bolezni. Pred letom 1982 so ga dobivali z izolacijo govejega ali prašičjega inzulina, ki so ga prečistili in pripravili za vbrizganje v organizem. Ker so bolniki tako v svoja telesa dobivali živalski hormon, so se pojavili nekateri neželeni stranski učinki. Pred približno dvajsetimi leti pa so sodobne farmacevtske družbe začele v kvasovkah ali bakterijah izdelovati rekombinantni človeški inzulin in od tedaj imamo boljše, bolj specifično in človeku prijaznejše zdravilo. Trenutno uporabljamo okoli 90 različnih rekombinantnih bioloških zdravil, kot so hormoni (rastni hormon, inzulin, eritropoetin, rastni hormon, alfa dornaza), citokini (interferoni, interlevkini), monoklonska protitelesa,encimi, dejavniki strjevanja krvi …«

Iz kakšnega principa so pri razvoju bioloških zdravil izhajali?

»Osnovno načelo je bilo vstavljanje človeških oziroma sesalskih genov v bakterijske, kvasne ali sesalske celice, ki po aktivaciji v fermentorjih izdelujejo velike količine človeških proteinov - zdravilnih učinkovin. Ker to dosežemo s tehnologijo rekombinantne DNA, imenujemo tako pripravljene učinkovine rekombinantna zdravila. Poudariti moramo, da gre za biološke molekule, torej nesintezne učinkovine, ki v telesu delujejo enako kot telesu lastne beljakovine. So pa bistveno bolj varne, kot bi bile izolirane učinkovine iz človeške krvi ali tkiv. Poglejmo primer: v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so zdravili otroško pritlikavost z rastnim hormonom, izoliranim iz človeških hipofiz, ki so jih odstranili tistim posameznikom, ki so dovolili uporabo organov po njihovi smrti. Pri tem je prišlo do onečiščenja izoliranega hormona z bolezenskimi prioni, ki so injicirani v organizem, in ti so povzročili nastanek Creuzfield-Jakobove bolezni. Ta bolezen je podobna bolezni norih krav. Vsi bolniki, ki so razvili bolezen, so tudi že umrli. Če uporabimo rekombinantni človeški rastni hormon, ki je sodobno biološko zdravilo, narejeno s tehnologijo rekombinantne DNA v celicah v laboratoriju, se izognemo takim nevarnostim.«

Kakšna je razlika med biološkimi in tarčnimi zdravili?

»Sodobna biološka zdravila, predvsem monoklonska protitelesa, so po vnosu v organizem usmerjena na točno določene dele celic ali tkiv, zato so biološka zdravila prav gotovo tarčne učinkovine. Ker so biološka zdravila običajno bolj selektivna kot sintezna, jim pravijo tudi tarčna zdravila.«

Ali je to razlikovanje pomembno?

»Vsaka zdravilna učinkovina je do neke mere tarčna, saj v večji ali manjši meri interreagira s tarčo, ki je lahko receptor na celici: protein, encim, hormon, in tako pripomore k zdravilnemu učinku. Neke ostre meje torej ni, zato tudi razlikovanje ni tako pomembno.«

Je razlikovanje med biološkimi in tarčnimi zdravili pomembno tudi za bolnike ali pa se v laični rabi za obe vrsti uporablja isto ime?

»Strokovnjaki vsekakor spodbujamo uporabo imena biološka zdravila, ali pa recimo naravna zdravila iz rastlin, ali pa sintezna zdravila, itd. Na ta način ločimo izvor, vse omenjene zdravilne učinkovine pa so lahko tudi visoko tarčna, zato ta izraz ni natančen in naj ga ne bi uporabljali. Lep primer je zdravilna učinkovina lapatinib (zdravilo za zdravljenje raka dojke), ki ni biološko zdravilo, je sintezna učinkovina, ki pa je visokotarčna, saj se veže na HER receptorje, podobno kot biološka zdravilna učinkovina trastuzumab. Obe učinkovini imata torej enako prijemališče, sta enako tarčni, a ena je sintezno, drugo pa biološko zdravilo.«

Kje so biološka zdravila najbolj uporabljana?

»Največ bioloških zdravil uporabljamo za zdravljenje anemije, hormonskih neravnovesij, sladkorne bolezni, multiple skleroze, pri nekaterih vrstah raka, za lajšanje težav pri revmatoidnem artitisu in Crohnovi bolezni, pa luskavici, pri otroški pritlikavosti, kot cepiva, itd.«

Kako bo potekal razvoj na tem področju v prihodnosti?

»Trenutno uvrščamo okoli 18 odstotkov vseh učinkovin, ki se uporabljajo za izdelavo zdravil, v skupino sodobnih bioloških zdravil, skupaj z antibiotiki, vitamini in steroidi pa je ta skupina še bistveno večja. Pričakujemo, da bo do leta 2011 približno 30 odstotkov vseh zdravil biološkega izvora. V razvoju so nova rekombinantna cepiva, nove učinkovine proti nekaterim vrstam raka, pa tudi genska zdravila, ki bodo še bolj specifična, torej še bolj tarčna. Seveda pa je omejitev pri razvoju predvsem izjemno drago in dolgotrajno preizkušanje zdravil. Za razvoj novega biološkega zdravila porabijo sodobne farmacevtske družbe okoli 1,2 milijarde evrov, kar je nepredstavljivo veliko, obenem pa pomeni razvoj takega zdravila za družbo izjemno tveganje, ki ga prenesejo le največje farmacevtske družbe. Vsemu navkljub pa je znanost na področju razvoja bioloških zdravil na tako visokem nivoju, da kmalu lahko pričakujemo nova zdravila.«