Vas z razgledom na Deželo

Besedilo: Marjana Ahačič
sobota, 10. maj 2008 / 06:00

Na Ravnici, enem najmanjših zaselkov v občini, še vedno živi veliko mladih.

Če na najbolj ostrem desnem ovinku na poti z Lancovega proti Lipnici zavijete s ceste na levo, se vam po kilometru in pol ozke, a zdaj že nekaj let asfaltirane poti, odpre pogled na idiličen zaselek na prostrani ravnici – na Ravnico. Tako kot pred leti, ko se je imenovala še Mošnja, so tudi danes tam štiri domačije. Mladi niso vsi odšli; ob vsaki kmetiji je zrasla nova hiša, morda dve, in v vasi je tudi v zadnjih letih slišati otroški živžav. »Šest otrok iz vasi zdaj hodi v šolo, dva od njih že v srednjo, štirje pa so še predšolski. Tiste, ki se vozijo v Radovljico, avtobus pobere na ovinku, kilometer in pol iz vasi, naš najstarejši pa vzame moped, se čez Fuksovo brv odpelje do Radovljice in gre potem z vlakom naprej na Jesenice,« pripoveduje Vinko Mrak, domačin, ki z ženo in štirimi otroki že vse življenje živi na Ravnici. Skrbi za bližnje poti – za tisto čez Fuksovo brv proti galerijam in za tako imenovano vodno pot. Pravi, da pot mimo Ravnice v zadnjem času zanese številne pohodnike. »Vsi so navdušeni – pa včasih začudeni nad tem, da so tako blizu mesta lepi kraji, kot je tale naš,« pravi.

Njegov stric Anton Mrak sicer že desetletja živi na bližnji Lipnici, a se še kako dobro spomni, kakšno je bilo življenje na Ravnici nekoč. V tistih časih, ko se je še imenovala Mošnja. »Delali smo, seveda smo veliko delali, za šolo ni bilo veliko časa. Enajst let sem bil star, ko sem že sam pasel krave v planini pa pozimi očetu pomagal pri spravilu lesa z Jelovice. Včasih so za to delo uporabljali vole,« razlaga še zdaj čili osemdesetletnik, ki ga je prav težko najti doma, ker ima ves čas delo ... »Kmetijo na Ravnici je po svojih starših podedovala očetova mama. Ata je bil star 16 let, ko je sam prišel živet tja iz Radovljice. Vem, da je leta 1939 eno od domačij, Maršolovo, kupil Eržen – veliko je naredil za vas, pripeljal je cesto in elektriko. A mu je bilo nerodno, kadar so ga vprašali, od kod je, on pa je moral odgovoriti, da iz Mošnje, zato je tako uredil, da se je tam med 50. in 60. letom preimenovala v Ravnico – po ravnih zaplatah zemlje okoli vasi,« se še spominja Anton Mrak.