Ko umre ljubezen

Bil je njena najstniška ljubezen in ona zanj kraljica srca.

Njun zakon je spominjal na romantičen film, v katerem skačejo trije otroci, na okenski polici pa veselo prepeva kanarček. Tako kot mnogi sta bila prepričana, da ju nič in nihče ne more ločiti. Kot par sta bila neuničljiva in vsi smo verjeli vanju. Dokler ni z njenega obraza izginil nasmeh. Ni jokala, niti preklinjala, samo gledala je nekam daleč stran. Se je tja umaknila njena ljubezen? Njen junak je odhajal drugam. Za eno uro, za dan, za konec tedna in za praznike. Srce je prodal neki čudni sekti, ki mu je obljubljala večno srečo in za to jemala lepe denarce. Seveda je bila v tem paketu tudi druga ženska.

Videti je bilo kot kriza srednjih let, ki se začne takrat, ko postane življenje dobro organizirana rutina. Prijateljice smo solidarno delile nasvete naših babic in raznih terapevtov. Bodi privlačna, potrpežljiva, začaraj ga z ljubeznijo, povabi ga na počitnice, skuhaj mu najljubše jedi, pričakaj ga z nasmeškom, obleci rdečo kombinežo. Smešni, neuporabni nasveti. Od sramu nad izgovorjenimi neumnostmi smo utihnile. Njun svet se je košček za koščkom podiral. Lahko smo samo gledali in nihče, prav nihče ni imel uporabnega nasveta. Prijatelji smo se razdelili na stran zmagovalcev in poražencev, čeprav smo vsi vedeli, da tokrat zmagovalcev ni.

Ko smo že mislili, da je vojna končana, da je treba le še poskrbeti za ranjence, so se prave bitke šele začele. Tukaj smo bili odveč. Prihajanja, odhajanja, trganje vezi, ločitev in pošiljanje otrok na prvo bojno črto – kdo bi lahko izmeril vso bolečino teh src? Kdo bi lahko razumel vedenje vseh, ki nastopajo v takšnih zgodbah? Prijateljske ločitve obstajajo samo v filmih. Ko se razbije velika ljubezen, njeni drobci režejo še dolgo časa. Ljudje smo čudna bitja. Držimo se za roke tako močno, da zakrvavijo. Potem v imenu ljubezni umažemo vse, kar je bilo lepega. Sledi pa ostanejo. Podobe v otrocih so kot odprte rane, na katere ne moremo ničesar položiti. Počitnice brez očeta. Prazniki brez njega. Rojstni dnevi brez voščilnice. Kot bi iztrgal poglavje iz knjige, šel v drug svet, izbrisal dvajset let svojega življenja in pohodil sanje svojih otrok. Otroci imajo samo enega očeta. Ne morejo kupiti, ne prislužiti, ne dobiti novega. Zavoljo njih je napisana ta zgodba.