Odkar ni več meje, je tudi gostov manj

Od decembra lani, ko je Slovenija prevzela šengenski mejni režim, na Jezerskem vrhu ni več mejne kontrole. Avtomobili, ki vozijo čez nekdanji mejni prehod, se le še poredko ustavljajo v gostilni, kjer že dve desetletji gospodarita Magdalena in Marko Stritih.

»Čez zimo je malo obiska, več ga je, ko se spomladi začenja pohodniška sezona in se planinci odpravijo na vrhove, na Mali Grintovec na naši ali na Pristovški Storžič na avstrijski strani,« pove Marko Stritih ob našem obisku. Jezerski vrh obiskujejo naši in avstrijski planinci, vendar je za njih značilen v glavnem »rukzak« turizem. Za gostinca to ni najbolje, saj gostje prinesejo domala vse s seboj, ne le hrane, tudi pijačo. Za gostinca je na Jezerskem vrhu vse manj kruha, zato je še dobro, da se obema z ženo bliža upokojitev. Do takrat bosta že zmogla, čeprav sta v dveh desetletjih, ko sta vodila tukajšnjo gostilno, doživela že boljše čase. Dokler so bili v obmejnem objektu še policisti z obeh strani meje (nazadnje so bili po trije, še prej pa po šest), je bila gostilna deležna vsaj tega obiska.

»Sedaj so se policisti razdolžili, objekti so prazni in ko se bova z ženo upokojila, dvomim, da bo tudi gostilna še živela,« pravi Marko Stritih. »Kdor bi hotel nadaljevati, bi moral gostilno urediti po zelo zahtevnih standardih. Vložiti bi moral veliko denarja, a kaj, ko se ob pičlem prometu nabere bolj skop izkupiček. Najini otroci se niso odločili za gostinski poklic. Sicer pa vemo, da so otroci staršev, ki delajo v tem poklicu, žrtve gostinstva. Ko so drugi prosti, je v tem poslu ravno največ dela, ko gredo drugi na počitnice, gostinec še veliko bolj dela, enako je z nedeljami in prazniki.« Sedaj, ko so gostinstvu na Jezerskem vrhu okoliščine nenaklonjene, je Marku kar prav, da otroci niso šli po stopinjah svojih staršev.

Kdor prihaja na Jezersko in se ustavi v gostilni na Jezerskem vrhu, se mu zdi tukaj zelo lepo in idilično. Tujci in slovenski gostje hvalijo lep razgled, mir, čist gorski zrak, prostrane gozdove in zavidajo tu živečim ljudem, da so del tako lepe narave. Živeti od te lepote pa ni prav preprosto, pravi Marko Stritih. V vsej jezerski dolini je kar šest gostincev in vsi morajo nekako preživeti.

Najemnika z najdaljšim stažem

Hiša na Jezerskem vrhu je iz leta 1900, seže sogovornik v zgodovino. Leta 1942 je bila požgana, 1953 na novo zgrajena, v njej pa se je ta čas izmenjalo več najemnikov. Najdlje sta pred Stritihovima tu gospodarila Mimi in Tone Truden, kar dvanajst let. Magdalena in Marko sta prišla leta 1988. Prej je bila gostilna del trgovskega podjetja Živila, kamor je sodila tudi jezerska Kazina. Stritihova sta prej delala v Kazini, nato pa na Jezerskem vrhu začela na svoje. In kdaj jima je posel najbolj cvetel?

Zlati časi v nekdanji »Jugi«

»Tako kot vsem ob meji, pa naj gre za mejo z Avstrijo ali Italijo, je bilo to v času nekdanje Juge …,« se spominja Marko. »Iz Slovenije smo hodili nakupovat v Avstrijo, kjer se je vse dobilo in tudi cene so bile sprejemljive. Za Avstrijce pa je bilo zaradi za njih malo vrednega dinarja še veliko ugodneje. Hodili so k nam po nakupih, na kosila, po bencin … In ob meji so se ustavljali eni in drugi. Potrošništvo je cvetelo. V gostilni sva imela z ženo takrat tudi menjalnico. Včasih nama je zmanjkalo dinarjev, toliko je bilo obiska. Spomnim se, da sem takratnega nadrejenega iz Živil prosil, naj nama priskrbi dovolj dinarjev, on pa jih je moral nabrati v vseh kranjskih prodajalnah, da jih je bilo dovolj.«

Gostov je bilo največ poleti. Množičnih prireditev, od silvestrovanj do pogrebščin, pa tu ni bilo mogoče prirejati. Tedanji režim je terjal, da bi morali ob meji »iz varnostnih razlogov« vsak tak dogodek prijaviti in predložiti poimenski seznam gostov. Temu sta se gostinca raje odpovedala.

Med vojno odsotna samo en dan

Posebej dramatično je bilo v času slovenske osamosvojitve. Marko še hrani koledar iz leta 1991, v njem pa ima zabeležene dogodke usodnih dni od 25. junija naprej. V dneh, ko je slovenska teritorialna obramba z Jezerskega vrha pregnala jugoslovansko vojsko in tu izobesila slovensko zastavo, sta bila Stritihova odsotna en sam dan. Ob četrtkih je bila gostilna zaprta, tedaj sta se vrnila domov na Jezersko, že naslednji dan pa sta se vrnila v gostilno. Ves čas okupacije sta kuhala po tri dnevne obroke za policijo, ki je bila tu nastanjena, po sto obrokov dnevno. Marko je vesel, da se je na Jezerskem vrhu vse razpletlo brez žrtev. Dobro, da se je vse skupaj zgodilo pred Holmecem, je prepričan, v nasprotnem primeru bi bil najbrž tu pokol. Zadovoljen je tudi, da si v zvezi s takratnim dogajanjem nima kaj očitati.

»Mnogi so nama prigovarjali, naj izgineva čez mejo, vendar tega nisva storila. Ostala sva tu in skrbela za prehrano za našo vojsko in policijo. Vesel sem, da nisva stisnila repa med noge in zbežala. Le kako bi pogledala ljudem v oči, ko bi se potem, ko bi bilo vsega konec in ne bi bilo več nevarnosti, vrnila domov?« razmišlja Marko Stritih. Pozneje tako usodnih dogodkov ni bilo več, čeprav se je veliko spremenilo. Šengenske meje, dokler je bila še na slovensko-avstrijski meji, domala niso občutili. Najbolj pa se jim je življenje spremenilo po lanskem prevzemu šengenskega režima, ko na Jezerskem vrhu ni več meje. Objekti nekdanje mejne kontrole samevajo, reflektorji za osvetlitev meje so odveč, nosilci za zastave prazno zvenijo v vetru. In v gostilno vsaj v tem pustem času zaidejo le še redki.