Moj edini sin (4)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. maj 2013 / 06:00

"Takrat je že zadoščalo, če je kdo namignil, da si moralno oporečen, pa so te nemudoma premestili, lahko celo zaprli ali kako drugače maltretirali. In točno to se je zgodilo tudi meni. Nekdo je napisal anonimno pismo, da me je videl, kako se vsako jutro pogovarjam z nekim duhovnikom in mu celo izročam nekakšne papirje ..."

Roza je bila poslej pod nenehnim nadzorom. Ko je prvič našla vsebino omarice, v kateri je hranila šolske stvari, razmetano, jo je stresel mraz. Med učitelji so namreč krožile različne zgodbice, ki o učiteljih, ki so jih vzeli na piko, niso govorile nič dobrega.

»Jaz pa sem imela na vesti še neki drug, dosti težji greh. Zato, da sem se lahko vpisala na učiteljišče, sem popravila letnico rojstva, in vsi, ki so me poznali, so me imeli za dosti mlajšo, kot sem bila v resnici,« je nadaljevala svojo dolgo pripoved Roza.

A je imela srečo. Zaradi težke mladosti, ko jo je življenje naučilo v kočljivih trenutkih držati jezik za zobmi, jo je to tudi tokrat reševalo iz številnih zagat. To so bili časi, ko so bili učitelji zelo »politični«, na šoli pa so učile tudi medvojne aktivistke, pogosto so bile komaj pismene, a glavo so nosile visoko, kot bi bilo v njej skrito vse znanje tega sveta.

»Moški kolegi zlepa niso bili tako strupeni kot ženske. Če sem jim dala mir, če sem bila tiho in dobro opravljala svoje delo, so me pustili pri miru. Pri kolegicah je bilo drugače: vohunile so za menoj in mi želele na vsak način podtakniti kaj takšnega, da bi me kaznovali.«

Končno je prišla tudi ona na vrsto za učiteljsko stanovanje. Ko je izvedela, da bo šla lahko na svoje, se je zjokala od sreče. Bila je skromna, navajena odpovedovanja, zato je imela prihranjenega kar nekaj denarja, s katerim si je tri sobice – pravo kraljestvo – lahko lepo in po svoje opremila. Najbolj se je razveselila kopalnice. Ni mogla verjeti, da se ji ne bo treba več umivati v lavorju. Spalnica je imela tudi balkon, od koder je bil prečudovit pogled na planine, zato je ob sončnih popoldnevih, ko se je vrnila iz šole, pogosto sedela na pručki in zamaknjeno gledala v daljavo.

»Potem so me v službi začeli zafrkavati, češ a ne boš naredila nobene vselitvene zabave. Pa sem jo, ker sem želela imeti mir. Nakupila sem nekaj vina, salame – šunkarice, kruha, šolska kuharica mi je spekla piškote in šarkljevko, pa so prišli. Skoraj vsi. Lepo smo se zabavali, potem pa je zmanjkalo pijače in nekdo je predlagal, da gremo še v neko gostilno. Vsi smo malo preveč popili, tudi jaz, priznam, in potem ko je eden od kolegov, Jože, predlagal, da me pospremi domov, sem pristala. Ni me le pospremil, tudi ostal je in v tisti noči sva spočela mojega edinega sina. Ob tem sva naredila več grehov hkrati: nisva se ljubila, Jože je bil poročen, mene pa je v teh posteljnih zadevah vse skupaj tako bolelo, da mi je seks za zmeraj priskutilo.«

Šele takrat, ko je Roza začutila, da je noseča, je ugotovila, kakšna borka je. Spoznala je, da se v njej skriva ogromno energije, drznosti in tudi pustolovskega duha.

»Veste, to, da sem bila noseča, je bil poseben dar božji. Za takšne, kot sem bila jaz, bolj pritlikava, drobnih kosti, v mladosti podhranjena, slabokrvna in še kaj, so takrat govorili, da ne morejo imeti otrok. Tudi zato sem se počutila kot mali čudež in niti ene same sekunde se nisem sekirala zaradi otroka, ki sem ga nosila. Edino težavo sem videla v okolju, v katerem sem živela. Neporočena učiteljica s trebuhom ni bila zaželena. Mrzlično sem razmišljala, kaj naj storim, da si v službi ne nakopljem problemov. Na Jožeta nisem mogla računati, kajti že naslednji dan se je do mene obnašal, kot da se ne bi nič zgodilo. Tudi jaz sem z nasmehom in dvignjeno glavo hodila mimo njega. Čeprav mi je krvavelo srce, sem bila preponosna, da bi mu pokazala, da me boli, ko vidim njegovo oholost. Odločila sem se za nekaj zelo drznega: oddala sem ženitovanjski oglas, v katerem sem navedla vse potrebno: da iščem partnerja, a ne moža, da nudim stanovanje, a ne sebe. Javilo se jih je kar nekaj, več kot dvajset. Med njimi je bil tudi mlajši fant, Beno, ki je prišel v Ljubljano s trebuhom za kruhom, pa ni imel stanovanja. Hitro sva se dogovorila, na koncu sva bila oba zadovoljna. Poročila sva se čez kakšen mesec, še ravno zadnji čas, kajti vse obleke so mi postale preozke …«

Sodelavci so bili zaradi njene nosečnosti več kot šokirani. Roza je šele takrat spoznala, kako zviška so gledali nanjo in kako so se za njenim hrbtom norčevali. Zelo jo je bolelo, ko je poslušala pikre, namigujoče pripombe, na srečo pa ni nihče niti zaslutil, da bi bilo pri vsej zgodbi kaj narobe.

Zanimalo me je, koliko jih je bilo, ki so vedeli za njeno skrivnost.

»V bistvu nihče. Razen Bena,« je odgovorila.

Potem sva nekaj časa razpredali o takšnih in drugačnih skrivnostih, ki jih ljudje za vedno zadržijo zase.

»Poznala sem vsaj dve ženski, ki sta imeli otroka z drugim. Doma nista nič povedali in njuna soproga sta otroka nevede vzgajala kot svoja. Poznala sem tudi primer, ko je moški ubil svojo partnerico, tisti pa, ki smo ju poznali, smo verjeli, da je padla v kopalnici in z glavo treščila ob straniščno školjko. Ko sem bila razredničarka, sem nenehno spoznavala pretepene otroke, pretepene ženske, a se z njimi ni nihče ukvarjal. Razen kakšni opravljivci, ki so širili nepreverjene laži. Vsi smo poznali primere učiteljic, ki sta imeli nepopolno osnovno šolo, potem pa so jima kar čez noč priznali učiteljišče, da sta dobili večjo pokojnino. Poročeni so nenehno skakali čez plot, a če ni bilo dokazov, se je vse pometlo pod preprogo. Ko bi vedela, kaj vse se je dogajalo na sindikalnih izletih in zabavah … Draga moja Milena, laži je bilo zmeraj, tudi v času, o katerem ti pripovedujem, več kot preveč. Le vztrajno jih je potrebno ponavljati, da postanejo resnica, pa je vse lepo in prav.«

Beno, s katerim se je Roza poročila, je bil miren in tih fant. Sorodnik, ki ga je zvabil v mesto, mu je našel delo na Žalah, zaradi česar je imel hude nočne more, kajti nikoli poprej ni bil navajen, da bi se soočal s tolikšnim številom mrtvih.

»Ker je on pomagal meni, sem mu dobroto vračala. Ko sva legla spat, sem ga držala za roko, drugače sploh ne bi zatisnil očesa. Bil mi je neznansko hvaležen in vsako jutro se mi je potem zaklinjal, da me ne bo nikoli zapustil. Tudi sina, ki se je rodil, se je razveselil, vzel ga je za svojega in mu dal tudi svoj priimek. Počasi, ne da bi vedela kdaj, sva začela živeti kot mož in žena, in čeprav ga nikoli nisem »strastno ljubila«, sem ga imela neizmerno rada kot prijatelja. Pozneje se je zaposlil pri nekem gradbenem podjetju in postal celo mojster. Ko je pri svojem petdesetem letu začel počasi hirati in ko sva se začela oba zavedati, da bo umrl, sva ugotovila, koliko lepega sva skupaj doživela in kako sva si pripadala. Tudi sina je vzgajal v poštenega človeka, da sem lahko danes ponosna nanj.«

Zanimalo me je, ali se ji je v življenju dogajalo še kaj zanimivega.

»Niti ne,« je odgovorila, »ko ima ženska enkrat otroka, se umiri in začne živeti le zanj …«

(Konec)