Čudežno izginotje

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 9. april 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Ponedeljek, 18. junija

Tako, na oko, bi rekla, da je deset odstotkov gozda na Rožniku bolnega. Drevesa so brez življenjske tekočine in se podirajo sama od sebe. Tista, ki se še nekako držijo, pa bodo prej ko slej končala na tleh, saj jih nihče ne zdravi. Če jih je, se razume, sploh mogoče zdraviti. Pogled je zastrašujoč, saj se ni doslej še nihče toliko potrudil, da bi mrtvo ali, bolje rečeno, zastrupljeno naravo odstranil.

Ko gledam posledice človekovega napredka (kot se radi hvalimo), pomislim na pljučnega raka. Na mojem zdravniškem izvidu med drugim izstopa zaznamba: kadilka. Pri cigaretah oziroma pri nikotinu se za strokovnjake, ki se ukvarjajo s proučevanjem in zdravljenjem raka na pljučih, tako rekoč vse začne in konča. Koraka dlje od vprašanja: »Kadilka?«, pri ugotavljanju vzrokov za naselitev raka v mojem telesu zdravnik ni storil. Vsaj v mojem primeru, ne. Če so cigarete v resnici edino gnojilo za rast rakavih celic, od kod potem rak pri drevesih, pri psih in pri vseh drugih živih bitij, ki se, kot vsi vemo, ne zastrupljajo z nikotinom? Jih potemtakem zastrupljamo oziroma zastrupljajo kadilci človekove vrste? Larifari. Izmišljija. Narava je bolna zaradi (pogojno rečeno) človekovega napredka. Ta »napredek« zastruplja naravo in njene posamezne vrste. Cigarete so le eden od dejavnikov, ki vplivajo na človekovo zdravje. Kar se mene tiče, trdno verjamem, da je nikotin na repu vzrokov za nastanek pljučnega raka. Pred nikotinom sta po mojem mnenju najmanj dedna zasnova ter vsestransko onesnaženje okolja. Seveda pa to nikakor, poudarjam, nikakor ne pomeni, da človek, ki je zbolel za pljučnim rakom in je nikotinski odvisnik, lahko še naprej veselo kadi in uživa v dimu. Takojšnja opustitev cigaret je eden od (številnih drugih) pogojev za uspešno zdravljenje.

Ko sem ravno pri cigaretah, naj spomnim, da že šestnajst dni več ne kadim (in nikdar več niti ne mislim kaditi). V tem času nisem cigaret pogrešala niti za minuto. Ne pogrešam jih niti v sanjah. Hočem reči, da niti ne sanjam o tem, da kadim. Tako rekoč so cigarete iz mojega življenja čudežno izginile. Ne pogrešam jih niti pri kavi in natanko vem, kam z rokami, kar je menda ena od težav pri večini ljudi, ki prenehajo kaditi. Če bi mi pred 2. junijem vedeževalka napovedala, da bom v kratkem nehala kaditi, bi zagotovo rekla, da je ženska navadna prevarantka. In bi se zmotila.

Žal je v tem času na tem svetu tako, da so cigarete le eden od zastrupljevalcev človekovega organizma in da na druge škodljivejše dejavnike posameznik nima nobenega vpliva. Recimo, onesnaženemu zraku in zemlji se ni mogoče izogniti. Vsaj v mestnem okolju, ne. Zato je prepoved zdravniške komisije, da se lahko bolnik, ki je na bolniški več kot trideset dni, giblje le v kraju svojega bivališča, navadna norost.

(Se nadaljuje.)