Ko zobobol razoroži partizana

Besedilo: Jelena Justin
sreda, 9. april 2008 / 06:00

Kranjčani in Kranjčanke, pozdravljeni! Prepričana sem, da se spominjate, da v Gorenjskem muzeju že nekaj let uspešno pripravljamo t. i. Vitrine meseca. Samo poimenovanje projekta smo spremenili v Muzejsko vitrino, kajti ne pripravljamo jih ravno mesečno, temveč tri do štirikrat na leto.

Letos smo se odločili, da z Muzejsko vitrino obeležimo Svetovni dan zdravja, ki poteka 7. aprila že vse od leta 1950. Zobobol in zdravje sta tesno povezana. Verjetno vsi vemo, kako je, ko zaboli zob. In če pomislimo, da divja vojna, da je nevarnost na vsakem koraku, da je mraz, zima, nas pa neznosno boli zob … Verjetno si to težko predstavljamo. V vojni vihri, ko so ljudje žrtvovali lastna življenja za svobodo izpod tuje okupacije, so bili zraven tudi ljudje, ki so pomagali tistim, ki so pomoč potrebovali. V vsakem trenutku, v vseh letnih časih, za ceno lastnega življenja. Pomagati drugim. In če je zabolel zob, je bolečina partizana razorožila.

Muzejsko vitrino je pripravil muzejski svetovalec France Benedik, ki je za spremni, informacijski list pripravil tudi tekst o razvoju zobozdravstvene službe na Gorenjskem med NOB. Naj na kratko povzamem omenjeni tekst:

Zobozdravstvena služba v partizanskih enotah se je začela razvijati precej kasneje kot sanitetna služba. Prvi partizanski zdravnik na Gorenjskem je za kratek čas deloval že julija 1941, stalna sanitetna oskrba pa od leta 1942 dalje. S porastom partizanske vojske se je kmalu pokazalo, da brez zobozdravstvene službe ne gre. Prva zobozdravstvena ekipa je začela z delom 14. februarja 1944 v Kamniško zasavskem odredu. Pod vodstvom zobozdravstvenega tehnika Franceta Janežiča – Petra je tekla oskrba borcev vse do jeseni istega leta, ko je bil Peter premeščen na Štajersko in je ob koncu oktobra prevzela delo druga zobarska ekipa pod vodstvom Franca Brena. Delovali so vse do konca januarja 1945. Zobozdravstvene ekipe so bile tudi v XXXI. diviziji, Jeseniško-bohinjskem odredu, Kokrškem odredu, Škofjeloškem odredu.

Druga svetovna vojna je že precej oddaljena, in tistih, ki so aktivno sodelovali v njej, je iz dneva v dan manj, zato so tisti, ki so med nami, še toliko bolj dragoceni s svojimi spomini in življenjskimi zgodbami. Pri delu nam je s svojimi izkušnjami pomagala informatorka, gospa Albina Mežek Mrak z Jesenic, zobna asistentka, s partizanskim imenom Darinka. Gospa je s svojo sestro Sonjo odšla v partizane leta 1944, pred tem pa sta zobozdravstveno delo opravljali v ilegali. Njeni spomini govorijo o etični vrednoti pomoči, ko so tvegali življenja za to, da so drugim pomagali. Preden sta odšli v partizane, sta zobozdravstveno delo opravljali po terenu:

"Največkrat sva šli v Rovte, po domovih; tja, kjer so podpirali partizane. Borci so prihajali skrivoma, da bi jim lahko popravili ali pa izpulili zobe. Kurir naju je obveščal na domu, kam in kdaj naj prideva. Velikokrat se je zgodilo, da sva pulili kar sredi gozda. Borca sva posedli na štor in opravili delo.

Dolga leta po vojni me je na Jesenicah ustavil možakar, da bi se mi zahvalil za pomoč. Ja, na Mežakli, na nekam štoru sem mu izpulila boleč zob."

Predmeti, ki so na ogled na razstavi, pričajo o iznajdljivosti človeka, kako se je prilagodil danim okoliščinam, zato da je lahko olajšal trpljenje soborca. Pomislite! Ročna vrtalka za vrtanje zob je bila pritrjena na puškino cev. Bila je lahka za prenašanje, vendar med borci so krožile grenke šale na račun le-te in tudi bali so se je iz preprostega razloga. Vrteti jo je bilo treba na roke, z vrtenjem poganjati sveder, obratov pa je imela komaj 35 na minuto. Današnji zobni vrtalni stroji jih imajo tristo tisoč na minuto. Takšno ročno vrtalko lahko vidite na razstavi, kot tudi tisto, ki so jo pritrdili na kolo šivalnega stroja, če je v kakšni vasi šivalni stroj bil. Nožna vrtalka je bila dokaj nepraktična za prenašanje, ker je tehtala več kot 25 kilogramov. Na ogled so tudi različne klešče, ki jih je uporabljal kranjski zdravnik dr. Božidar Fajdiga, ter partizanska uniforma. S povečanimi štirimi dokumentarnimi fotografijami iz tistega časa smo skušali ilustrirati ta kruti čas. Za poseben efekt, zvočno kuliso, je poskrbel gospod Boštjan Perovšek. Zvok vrtalke in sveder, ki vrta po zobeh, zraven umirjeni zvok skladbe Šivala je deklica zvezdo, ter izraz bolečine človeka, ki mu pulijo zob.

Na odprtju sta z glasbenim nastopom Nejč Slapar s harmoniko in Petra Kejžar obudila čustva nas vseh, ko sta zaigrala nekaj znanih partizanskih pesmi, ki jih dandanes ne slišimo več pogosto.

Vljudno vabljeni!