Hlaček Pacek in Umita Mica

Skrivnost v močvirju

Ko sta Hlaček Pacek in Umita Mica prispela do Namrščenega Petra, je le ta sedel na klopi pred svojo seveda kot se za gozdarja spodobi – lepo leseno brunarico, ki jo je sam stesal iz najboljšega lesa iz svojega bogatega gozda. Vesel ju je bil. Rad ju je imel. Ko sta mu povedala, kaj želita, je vstal in dejal: »Najbolje, da se odpravimo kar do močvirja, tam naberemo lokvanj in druge močvirske rastline. Nato skočimo še v gozd po liste in plodove.« Videli so toliko lepega! Zeleno rego, ki je skakljala ob vodi, vodne drsalce, ki so mirno počivali na vodni gladini, in ribe, ki so leno plavale po vodi. Da ne govorim o veverici in srnjaku, ki so ju videli v gozdu. Nabrali so veliko listov, plodov in rož ter jih shranili, da bi naredili herbarij, ki bi bil otrokoma resnično v ponos. Preden sta Hlaček Pacek in Umita Mica polna vtisov odhitela domov Lepi Greti pokazat, kaj sta nabrala, je Hlaček Pacek predlagal: »Kaj ko bi za hip še postala pri močvirju? Tako rad zrem vanj.« Seveda mu je Umita Mica to željo ugodila.

Medtem ko sta tam stala, je med lokvanji nekaj zašelestelo. »Kaj je to? Sta to vidra ali bober?« je tiho vprašala Umita Mica. »Ne bi vedel,« je odgovoril Hlaček Pacek, »ker nisem dobro videl, kaj je bilo.« Vsa prestrašena sta zrla v trsje mogočnega močvirja, ki ima v sebi toliko skrivnosti in življenja. Večkrat je zašelestelo in vedno bližje je bilo. Res da preplašena, sta se dogovorila, da morata to zadevo raziskati. Spomnila sta se, da je babica Umite Mice Lepa Greta oni dan govorila, da je nekje brala, kako so videli neko pošast z imenom Nessie v nekem jezeru na Škotskem. »Joj, vsa drgetam, tako strah me je,« je rekla umita Mica, » kaj če je v trsju pošast?« »Kakšna pošast? Jaz se je ne bojim. Kaj ko bi se vrnila zvečer in opazovala, če bo prišla ven?« je bil pogumen Hlaček Pacek. »Po večerji se lahko skozi okno izmuznem in vzamem svetilko, da bova videla.« »Ampak saj to ni prav,« reče Umita Mica, »Lepo Greto bo skrbelo, čebo videla, da naju ni v postelji. « »Morava to storiti, če bi rada raziskala skrivnost,« reče Hlaček Pacek. »Morava izvedeti, kaj se skriva v tem trsju.«

»Kaj pa če me bo strah?« reče Umita Mica? »Ne skrbi, jaz bom ob tebi. Naj te ne bo strah!« jo je tolažil Hlaček Pacek. In tako sta se dogovorila, da se po večerji vrneta. Umiti Mici je bilo sedaj nekoliko lažje pri srcu, saj je vedela, da bo Hlaček Pacek ob njej. Odhitela sta proti domu, Lepi Greti pokazala listje in rože za herbarij, hitro povečerjala, se umila ter švignila vsak v svojo sobo. V hodniku sta se le še pogledala s tistimi radovednimi očmi in si s tem dala znak, da se dobita zadaj za drvarnico, tako da ju ne bo nihče videl. Komaj sta čakala da odideta do močvirja. (Se nadaljuje)