A ti veš, da je Zemlja okrogla?

Sanjala sta o tem, da si bosta nekoč kupila motor, ga "spedenala v nulo" in z njim objadrala svet.

Včasih, ko se usedem za računalnik in razmišljam, na kakšen način bi napisala zgodbo, ki sem jo slišala, enostavno ne vem, s katerimi besedami bi napisala uvod, ker zmeraj želim, da pripovedovanje ne bi izzvenelo preveč turobno, žalostno in pesimistično. Najbolj me boli to, da je, vsaj na videz, okoli nas nenehno cel kup blišča, dragih in novih avtomobilov, hiše rastejo kot gobe po dežju in trgovski centri, ki se odpirajo, so od jutra do večera polni navdušenih nakupovalcev. Na videz ena sama sreča, zadovoljstvo, kot da nam v življenju ne bi ničesar primanjkovalo. A potem, ko za hip odrgnem zaveso, ko se s sogovorniki usedem za mizo, ko mine prva zadrega, vedno znova ugotavljam, da živimo dvojno življenje: enega na odru, drugega v zakulisju. In kot pravi moja dobra znanka Ivanka Tratnik iz Žirov, ki jo zadnje čase obiskujem, da mi pripoveduje o svojem nelahkem življenju še v prvi polovici prejšnjega stoletja: »Problemi tudi danes ostajajo enaki, le v drug papir so zaviti.«

Ob zgodbi, ki je bila v Usodah nazadnje objavljena, sem dobila na desetine telefonskih klicev, in vsaka nova pripoved, ki sem ji prisluhnila, je bila bolj žalostna od prejšnje. V trenutkih, ko sem bila sama, sem se nenehno spraševala, mar je bilo tudi včasih tako, pa nisem našla pravega odgovora. Srčno upam, da se bo nekoč našel kdo, ki bo znal odgovoriti na vprašanje, zakaj se ljubezen, ki nas prevzame z vso močjo, tako rada spremeni v brezmejno sovraštvo. Če bomo vedeli za pravi odgovor, se bomo znali skobacati iz brezna, v katerega smo zdrsnili.

Ko sva se z Andrejo videli prvič, sem bila presenečena. »Kako ima lahko ta mlada in privlačna ženska sploh kakšen problem?!« sem nehote pomislila. Pozneje, ko je minila začetna zadrega in ko sva se že dodobra naklepetali o vsakdanjih stvareh, mi je počasi, a odločno, pokazala pot v svet, ki ga je skrivala pred drugim. »Pri nas zaenkrat še nimamo inštitucije, kamor bi se lahko ženska v stiski zatekla po iskreno pomoč,« je začela. Strinjala sem se z njo, kajti tudi jaz sem pred prazniki ujela oddajo Trenja, zaradi katere me je bilo še dolgo časa groza ob misli, kako razčlovečene so nekatere službe, ki bi morale služiti človeku v stiski.

»Veliko lažje bi mi bilo, če bi imela na svoji strani starše, vendar se je v mojem primeru zgodilo tako, da so mi obrnili hrbet. Kar po svoje razumem, saj sem počela cel kup stvari, pred katerimi so me dolga leta svarili,« je nadaljevala. Andrejo so že v rani mladosti zanimali avtomobili. Odločena je bila, da se bo vpisala na kakšno avtomehanično šolo, čemur pa so starši, zlasti mama, odločno nasprotovali. Še več. Ob hčerkini ideji so se močno zgražali in to so nenehno govorili na glas.

»Saj veste, kakšen je mlad človek. Z glavo gre skozi zid, zlasti še, če mu kdo nenehno soli pamet. In tudi jaz sem bila taka. Na videz, za božji mir v domačem krogu, sem se vpisala na gimnazijo, vendar sem potem na skrivaj, brez vednosti staršev, začela obiskovati pouk na srednji strojni šoli. Bila sem edino dekle v razredu, in to me je še bolj podžigalo, da sem verjela v svoj prav. Lahko rečem, da smo se dobro razumeli, da so me dobesedno nosili po rokah, na svoj način, seveda. Bila sem pridna učenka, z lahkoto sem se učila, zato mi je ostajalo vedno več časa, s katerim nisem imela kaj početi. Potem sem se pridružila skupini sošolcev, nekateri med njimi so bili doma iz nekega »zloglasnega« bloka v neposredni bližini. Zloglasnega rečem zato, ker se je o tistem bloku govorilo, da se zvečer ni preveč varno motoviliti tam okoli … Ampak meni so delovali kul, bili so mi pisani na kožo: ravno prav predrzni, in ravno prav priljubljeni med sošolci na šoli. Dva izmed njih sta bila tudi metalca, oblačila sta se v črno in nenehno poslušala metalsko glasbo. Sanjala sta o tem, da si bosta nekoč kupila motor, ga spedenala v nulo in z njim objadrala svet. Tudi moje sanje so bile podobne in tako je kar samo naneslo, da sem se v enega, v Aleša, zaljubila. Bilo mi je komaj šestnajst let. Zaljubljena sem bila tako noro in tako brez glave, da se mi niti sanjalo ni, kam vodi moja slepota. Vse skupaj se je drastično poslabšalo po tistem, ko sva enkrat spala skupaj. Potem zame ni obstajal nihče drug kot on pa motorji,« reče tiho, kot bi se bala, da bi sama slišala svoje lastne besede.