Vinski zaklad pod mestom

Vinagova vinska klet v središču mesta je z 20 tisoč kvadratnimi metri površine največja klasična vinska klet v Srednji Evropi.

Ko smo na zadnjem izletu Gorenjskega glasa obiskali drugo največje mesto v državi, Maribor, smo se prepričali, da je štajerska prestolnica izjemno zanimivo, za slovensko zgodovino pomembno, prijazno in lepo urejeno mesto. V krajšem sprehodu po mestu, ki smo ga začeli na Trgu svobode in ga nadaljevali mimo frančiškanske cerkve, starega gradu, hotela Orel in kavarne Astorie z že legendarnim Ezelekom do Slomškovega trga s stolno cerkvijo in Rotovža s spomenikom Rudolfu Maistru, smo razumeli, da so Štajerci upravičeno ponosni na svoj Maribor. Pa vseh znamenitosti mesta, še posebej Lenta s stoletno trto, ki rodi žametno črnino, še videli nismo.

Presenečenje nas je čakalo v središču starega dela mesta, dobrih deset metrov pod zemljo, kjer so že v 13. in 14. stoletju začeli kopati sedanjo Vinagovo vinsko klet. Kasneje, še posebej v 19. stoletju, so jo povečevali do osupljive velikosti. Danes se razteza na 20 tisoč kvadratnih metrih, njeni hodniki pa merijo skoraj tri kilometre. V njej je prostora za 5,5 milijona litrov vina. Po njenih hodnikih in galerijah, polnih sodov in arhivskih steklenic, bi brez vodstva tavali kot izgubljeni.

Steklenice do Bavarske

»Naša vinska klet je med največjimi klasičnimi vinskimi kletmi v Srednji Evropi. V Sloveniji so sicer še večje, vendar niso naravne,« so nam pojasnjevali predsednik Vinagove uprave Bogdan Pečuh in njegove sodelavke Irena Draž, Maja Knez in Suzana Kovačič. »Če bi vino, ki ga lahko hranimo v naši kleti, natočili v tričetrtlitrske steklenice in jih postavili drugo ob drugo, bi segala vrsta do Münchna. Gorenjci, vajeni reda, morda mislite, da smo zanikrni, ker je na stenah in obokih toliko plesni. Vendar nismo. V naši kleti klimatske naprave niso potrebne. Temperatura se stalno giblje med 13 in 14 stopinjami Celzija, vlaga pa dosega 90 odstotkov. Plesen je naravni regulator vlage: v deževnem vremenu jo vsrkava, v lepem pa jo oddaja,« so pojasnili naši prijazni gostitelji. Ko smo po obhodu vinske kleti ob prigrizku srknili primerke izvrstnih Vinagovih vin, ni bilo prav nobene ovire več, da ne bi zapeli in se dobre volje povzpeli na svetlo. Po »štajerskem« kosilu, učni uri kuhanja z mojstrom Janezom Štrukljem in krstu vina v gostišču Golob v Zgornji Polskavi v bližini Frama smo obrnili proti domu.

Če boste kdaj v Mariboru, si ga oglejte. Še posebej pa ne pozabite na vinsko klet. Če je ne boste obiskali, boste veliko zamudili.

Slomšek in Maister

V Mariboru, kjer je v srednjem veku živela zelo številna in gospodarsko močna judovska skupnost, so živeli pomembni možje. Dva imata še posebej pomembno mesto v slovenski zgodovini: škof Anton Martin Slomšek in general Rudolf Maister.

Škof Anton Martin Slomšek, rojen 26. novembra leta 1800 na Slomu pri Ponikvi, je leta 1859 prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Labotski dolini na Koroškem v Maribor. S tem pogumnim dejanjem je veliko prispeval k ohranitvi slovenskega značaja Štajerske. Slomška je pokojni papež Janez Pavel II. leta 1999 med obiskom Maribora povzdignil med blažene in določil, da je njegov god 24. septembra. Slomšek je bil pisatelj in pesnik. Napisal je znano knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli in ponarodeli pesmi Glejte, že sonce zahaja in En hribček bom kupil.

Rudolf Maister s pesniškim imenom Vojanov je ponos Maribora in Mariborčanov. Rojen je bil 29. marca leta 1874 v Kamniku, vendar je najpogumnejša dejanja naredil v Mariboru. Na svojo pest je 20. novembra leta 1918 ustanovil Mariborski pešpolk, ki je bil prva redna slovenska vojska s slovenskim poveljstvom. 23. novembra je Maister razorožil nemško gardo in štiri dni kasneje začel zasedati ozemlje do Pliberka in Velikovca na Koroškem, do slovenske narodnostne meje. Tudi zaradi neodločnosti takratne slovenske narodne vlade se je moral umakniti, vendar je po njegovi zaslugi ostala Štajerska slovenska.

General Maister je bil zaradi prisilnega umika s Koroške razočaran. Vrnil se je v Maribor in postal poveljnik mesta. Leta 1923 ga je oblast prisilno upokojila. Preselil se je na Unec pri Mariboru, kjer je zaradi kapi 26.julija leta 1934 umrl. Za zadnji dom je izbral Maribor. Na zadnjo pot 28. julija leta 1934 do pokopališča na Pobrežju ga je spremila množica ljudi. Pogumni general se je tako trajno povezal z Mariborom.