Na pustolovščini po jugozahodu Bolivije - dve Argentinki, dva Švicarja, en Kanadčan in dve Slovenki. (Foto: Kaja Beton)

Kaja se potepa po Južni Ameriki

Kaja Beton iz Kamne Gorice je odšla na trimesečno popotovanje po Južni Ameriki. Trenutno je v Ekvadorju, od koder se nam je tudi oglasila.

Kaja Beton, starost: 26, spol: ženski, astrološko znamenje: devica, zodiakalno leto: petelin, industrijska panoga: muzeji, kraj: Kamna Gorica, Slovenija. O meni: no ja, saj me verjetno tako ali tako poznate … Takole se predstavlja Kaja Beton na svojem blogu. Diplomirana etnologinja po izobrazbi, po duši pa popotnica, ki je z nahrbtnikom na rami prevandrala že dobršen del sveta. Ko sva se pogovarjali lani, je bila na prvem mestu njenih naslednjih potovanj Južna Amerika. Del sveta, ki se ji je zdel najbolj fascinanten. Upala je, da bo tam lahko preživela kar tri mesece … In danes? Danes se njene sanje uresničujejo. Kaja je namreč že od 2. januarja na poti, vrne se šele konec marca. Trije meseci Južne Amerike torej postajajo resničnost!

Kaja je pot začela 2. januarja, ko je skupaj s prijateljem Anžetom odletela v Limo. Nekaj časa sta se potepala skupaj, nato pa se jima je pridružila prijateljica Petra, ki je priletela 15. januarja v Cuzco. Od tam sta en mesec potovali skupaj. Titikaka, Bolivija, severniČile in nazaj do Lime. Iz Lime je Petra odletela domov, Kaja pa je sama nadaljevala pot po severnem Peruju in Ekvadorju. Cela pot bo trajala tri mesece,Kaja pa bo obiskala Peru, Bolivijo in Ekvador. No, dva dni je prebila tudi v Čilu, kar pa po njenem skorajda ne šteje kot obisk države.Kot pravi, je ciljev in krajev, ki jih še želi obiskati, kar preveč. »V tem času bi sicer lahko obiskala na kratko več držav. Srečala sem veliko popotnikov, ki v treh mesecih ali še manj skušajo prečesati celo Južno Ameriko … Ampak meni bolj ustreza manj držav z več časa. Tako veliko več odnesešin doživiš.«

Kaja na potovanju ogromno fotografira in svoje izvrstne fotografije tudi redno objavlja na spletu. Tam popisuje tudi vsak dan potovanja. Da bi vsaj malo začutili utrip njenih popotniških dni, povzemamo utrinke z njenega bloga. Del, v katerem piše, kako je osvojila Machu Picchu. No ja, če smo čisto natančni, ruševine s tem imenom, ne pa tudi vrha...

»Juhuhu! Osvojila sem Machu Picchu, no ja, če sem čisto natančna, osvojila sem samo ruševine s tem imenom, ne pa tudi vrha nad njimi. Ampak gremo lepo počasi ... Začetek mojega treka bi moral biti v ponedeljek, ampak ker so se v nedeljo zvečer spet začele težave s prstom, sem morala narediti en preventivni zdravstveni kompromis ... odpovedala sem se downhillu v džunglo in namesto tega zjutraj obiskala zdravnika. Vseeno pa sem se že popoldan spravila na bus za Santa Mario, kjer je bil konec kolesarskega spusta za ostale udeležence treka. Panoramska vožnja z busom prek prelaza sredi Andov je bila seveda čudovita. Še posebej v tej deževni dobi, ko za vsakim vogalom ozreš sredi zelenja hudournik, slap, vodo ... res čudovito med tistimi visokimi vrhovi Andov. Nekateri hudourniki in potočki pa se v takšnih vremenskih razmerah pogosto preveč razširijo. Na kar precej predelih je cesto preplavila voda, vendar se vozniki s tem kaj dosti ne obremenjujejo, pač peljejo čez, problem je nastal le enkrat, ko je voda na cesto nanesla tudi zemljo. Takrat smo morali čakati kakšno uro, da so očistili cesto. Ja, tudi to je Južna Amerika (še posebej v deževni dobi). Pozno zvečer smo vseeno prispeli v Santa Mario, kjer me je pričakala cela grupa, skupaj s Petro in Anžetom. Že pogled na Anžeta sredi ceste v zavihanih hlačah in brez čevljev mi je bil nekoliko čuden, ampak kmalu sem izvedela, zakaj. Bolj kot kolesarjenje so si vsi skupaj zapomnili prečkanja potokov s kolesom na ramenih, do kolen v vodi ... vsi mokri do kolen, umazani do glave so tako končali downhill, nad katerim je bil navdušen baje samo Anže. Večina ostalih (vseh skupaj 25) bi ta del treka najraje izpustila ... Jaz nisem ravno prepričana, ali bi ga izpustila ali ne, vsekakor sem se ga zelo veselila ...

Naslednjega jutra nas je zbudil dež ... katastrofa … Lilo je kot iz škafa, bi se po naše temu reklo. Predviden odhod ob sedmih smo nekako zavlekli za kakšne pol ure. Počasi je dež vsaj nekoliko popustil in s ponči vseh barv in kapucami na glavah smo se odpravili po blatni poti. Kmalu smo naleteli na naslednjo oviro: plaz ... In to ne plaz, ki se ga da prehoditi, ampak plaz, s katerega se še vedno vsuva kamenje ... hoja spodaj je podobna loteriji ali dobri adrenalinski igri (v Sloveniji bi seveda bilo približevanje takemu območju strogo prepovedano, ampak na tem treku sem ugotovila, da meja rizika in nevarnosti ni povsod ista). V parih smo se počasi, v kratkih sprintih pomikali pod plazom ... Vsekakor polno adrenalina in boljše od jutranje kave. No, ko nas je polovica prišla na drugo stran, sta vodiča vseeno sklenila, da je prenevarno za ostali del posadke. Tako smo prvi odšli naprej z enim vodičem, ostali pa so se lotili drugega podviga: prečkanja vode v 'zaboju' na zajli. Naredili so krog skozi drugo vas (vsi smo takšno prečkanje reke sprobali še enkrat istega dne zvečer - kul!!!). Kaj je bolj adrenalinsko - tek med padajočim kamenjem ali vožnja v zaboju prek deroče reke, presodite sami. Po kaki uri hoje smo prišli na Inca trail, se pravi pot, ki so jo uporabljali in uredili Inki. Vzpenjali smo se skozi džunglo, spoznavali floro in favno (kava, mango, avokado, papaja in seveda plantaže koke). Vzponu je sledila kratka pavza, nato še enkrat vzpon in spust po stopnicah ob robu kanjona ... Čudovito! Od tam pa ob reki skozi dolino do term. Namakanje v vroči vodi pod skalami je bilo izvrstno. Zvečer smo se tisti najmanj utrujeni in najbolj zagnani sprehodili še do vasi Santa Teresa, ostali so prišli za nami z avtobusom. Prvi dan smo naredili 22 km, a nekateri še vedno nismo dovolj utrujeni, da zvečer kar na ulici ne bi imeli hitrega tečaja brazilske capoeire in obnove znanja salse. Naslednji dan zjutraj ni deževalo. Juhuhu! Tokrat smo se odpravili ob reki proti Aguas Calientes, izhodiščni točki za vzpon na Machu Picchu. Naša skupinica: Anže, Petra, Pedro in par iz Čila smo bili seveda spet prvi na vseh točkah postaje. Drug del poti tega dne smo prehodili po železniških tirih. Ja prav po njih, ne ob njih, ker po tirih je laže hoditi kot po kamenju ob njih. Na koncu se nam je sicer že kar malo bledlo od stalnega gledanja v tire ... ampak vseeno zanimivo. Vse skupaj tega dne 18 km, pretežno ravninskih. V Aguas Calientes, ki smo jih takoj poimenovali Gringolandija zaradi hotelov in totalno neperujskega izgleda, smo dobili celo tuš s toplo vodo. Zvečer pa spet ni šlo brez capoeire, za nameček pa se nam je pridružila še skupina starejših iz Argentine (baje nek klub smeha), ki nam je pokazala še nekaj njihovih zanimivih smejalnih vaj. Hehehehe ... Ja, smejali smo se na ves glas ...

Zjutraj pa .... budilka ob 4.00, zaradi premalo spanja takoj zaspimo nazaj še za 15 minut, potem pa ... ups ... skoraj bi zaspali. Ob 4.30 smo vseeno na trgu, poberemo zajtrk v vrečki in gremo na pot. Vzpon na Machu Picchu je bil zame najbolj naporen od vseh treh dni. Strme stopnice na vrh, s Petro sva rabili približno 1 uro in 15. Na vrhu smo še kakšne pol ure čakali ostale, poštemplali naše potne liste (ja, če na carini ne dajo več žigov, si pa kar sami postrežemo) in vstopili v eno izmed največjih atrakcij sveta. Machu Picchu nas je pričakal v oblakih, ki pa so se v nekaj uricah umaknili tudi sončnim žarkom in bilo je prav lepo in toplo. Splezali smo se na Wayna Picchu, na katerem je del ruševin in razgledna točka za Machu Picchu in širšo okolico. Res neverjetno! Sicer ravno tako strm vzpon po inkovskih stopnicah, ampak definitivno vreden vsakega truda. Razgled s štirih ogromnih skal na vrhu je nepozaben! Machu Picchu pa po pričakovanjih: veliko mesto, ki pa zaradi velikega števila turistov ne more pustiti impozantnega pečata. Sama imam pač raje bolj neoblegane kraje. Tak je bil bolj vrh Wayna Picchu, ki mi je zato bolj všeč. Ampak, ja, seveda je Macchu Picchu tudi vreden ogleda in si zasluži naziv enega izmed sedmih čudes sodobnega sveta. Mesto je ogromno, zelo zelo dobro ohranjeno, hiše, terase, templji sonca, lune in kondorja, observatorij ... vse to.. odlično! Ampak temu primerno tudi prekomerno število turistov, ki ne dovolijo pravega uživanja med ruševinami …«

 

     

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Nasveti / četrtek, 30. maj 2013 / 14:47

Tanja odgovarja

Lepo vas pozdravljam. Imam nekaj vprašanj, midva oba z možem sva ostala brez službe in me zanima, ali jo bova dobila in kdaj naj bi jo. Zanima pa me tudi najino zdravje in kako bodo otroci...

Objavljeno na isti dan


Kronika / ponedeljek, 17. marec 2008 / 07:00

Drevo padlo na 74-letnega občana

Medvode - Pri sekanju drevesa v gozdu pri Golem Brdu v okolici Medvod je v četrtek življenje izgubil 74-letni domačin. V četrtek popoldne se je občan odpravil v gozd, da poseka d...

Šport / ponedeljek, 17. marec 2008 / 07:00

V Planici slavili skakalne junake

Okoli 57 tisoč navijačev si je ogledalo letošnje finalne tekme smučarjev skakalcev v Planici, kljub lepim poletom pa rekorda niso videli.

Gorenja vas-Poljane / ponedeljek, 17. marec 2008 / 07:00

Letos nova kotlovnica

V Gospodarski coni Todraž bo prek javno zasebnega partnerstva zrasla nova kotlovnica na lesno biomaso.

Tržič / ponedeljek, 17. marec 2008 / 07:00

Gostja iz Norveške v Tržiču

Tržič - Prejšnji teden je obiskala Tržič Tone Gerd Bratland iz skupine norveških mentorjev, ki sodelujejo v projektu oživljanja starih mestnih jeder na Gorenjskem. V torek...

Splošno / ponedeljek, 17. marec 2008 / 07:00

Kaja se potepa po Južni Ameriki

Kaja Beton iz Kamne Gorice je odšla na trimesečno popotovanje po Južni Ameriki. Trenutno je v Ekvadorju, od koder se nam je tudi oglasila.