Pri devetdesetih ostaja aktivna

Gabrijela Sušnik je 15. marca praznovala 90. rojstni dan. Vse življenje ji delata družbo slovenski jezik in delo na področju kulture.

Goričane - Gabrijela Sušnik, za prijatelje in znance Jelica, bo 15. marca dopolnila 90 let. Iskriva in preprosta gospa se je rodila leta 1918 pri Kodranu v Sori. Dogodkov iz prve polovice prejšnjega stoletja se še živo spominja, predvsem rada pa spregovori o časih v šoli in kasnejšem sodelovanju s sorškim prosvetnim društvom, kjer je dolgo delovala kot igralka in prišepetovalka, pa tudi kot pevka v tamkajšnjem mešanem zboru.

Ljubezen do domačega jezika, ki jo goji še danes, je začutila že zelo zgodaj. »V šolo sem rada hodila, že takrat sem rada brala in slovnico sem imela od vseh predmetov najraje. Še danes se spomnim, kako bi rada od Miklavža nekoč dobila knjigo. Vse igrače bi dala, da bi jo,« pravi. Dobro se spomni tudi pouka srbohrvaščine, ki so se je učili že v času stare Jugoslavije in kar mimogrede brez premorov ali napak zrecitira pesmico v tem jeziku, s pomočjo katere so se otroci učili abecede. Pravzaprav ji je šla šola zelo dobro od rok in sorški učitelj je materi predlagal, naj jo da naprej v šole. Ker denarja za to pri hiši ni bilo, je ostala doma in postala šivilja. Takrat oblačil in vseh ostalih izdelkov iz blaga, ki so bili kljub skromnemu življenju po domačijah nujno potrebni, v trgovinah ni bilo in dobre šivilje so bile povsod dobrodošle. Šivala je le žensko konfekcijo, tudi poročne obleke in bale za neveste, če je bilo treba. Delala je doma, večkrat pa so jo poklicali tudi drugam, na primer na kmetije na Svetje, kjer je delala po nekaj dni skupaj, da je sešila vse, kar so si želeli. Šivalni stroj na nožni pogon je bil drag in je stal prav toliko kot kos zazidljive zemlje, velik 1000 kvadratnih metrov – 3000 dinarjev.

Prišepetovanje in petje

Mladina včasih ni imela na voljo toliko stvari, s katerimi bi si krajšala čas, kot jih ima danes, in igranje ter petje pri prosvetnem društvu je bilo zelo priljubljeno. Na gledališki predstavi je prvič prišepetovala pri dvanajstih letih, ko so v Sori ob Finžgarjevi 60-letnici igrali njegovo Verigo. To ni bila njena edina vloga v društvu, saj se je v predstavah, kot sta bili V kraljestvu piramid (Kleopatra) in Miklova Zala, občinstvu pokazala tudi na odrskih deskah. Petnajst let je pela na koru, dolgo pa tudi pri mešanem pevskem zboru, in se z veseljem spomni večerov v mrzli sorški dvorani, ki so jih preživeli na vajah. »Pa smo tako radi šli. Bog ne daj, da bi jih zamudili,« v smehu pristavi. Štirikrat se je kot pevka udeležila tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, za svojo dolgoletno zvestobo pa je prejela tudi zlato Gallusovo značko.

V slogi je moč

Z možem Lojzetom sta se vzela po vojni in si v Goričanah zgradila hišo, v kateri s sinom Markom in njegovo družino živi še danes. Jelica na prehodu v svoje deseto desetletje ostaja aktivna, še lani je obdelovala vrt, vrti pa se tudi okrog štedilnika. »Ko najmlajši vnuk pride iz šole, najprej vpraša, ali je kaj za jesti,« pravi. Tudi z ostalimi se odlično razume in je tesno povezana. S hčerko Silvo gre rada na izlet, preko televizije pa rada spremlja dogajanje okrog sebe. Najraje gleda oddajo Hri-bar, čeprav je na sporedu zelo pozno. Oddaja Na zdravje ji ne uide tudi zato, ker je njen sin v njej že dvakrat nastopil, ne zamudi pa niti dirk formule ena. »Schumacherja nisem nikoli marala,« pove naravnost. Mož ji je vedno govoril, da »bo šla na devetdeset« in ob takem zdravju in vedrini je pred njo še veliko let.