Iz starih časov: Finžgarjeva velika noč

"Premnogo praznikov se vrsti skozi vse leto. So prazniki Kristusovi, Marijini, svetniški. Toda en sam praznik v letu je največje veličastvo, največja skrivnost božje ljubezni in zmage. "

»Ta praznik so vrata, ki so zaprla preteklost Stare zaveze, da je v luči Kristusovega vstajenja zažarela nova doba skrivnostnega odrešenja … To je bil strašni veliki petek, ko je Zveličar za odrešenje človeštva umiral v grozotah bolečin. Apostoli so se plašni razkropili in poskrili. Edini ljubljenec Jezusov – apostol Janez in z njim galilejske žene z Marijo so obstali ob križu mrtvega Jezusa. Vse je v strahu trepetalo in plašno čakalo. Pričakali so veliko nedeljo. Jezusa so šli obiskat h grobu. Ni ga bilo. Vstal je, kot jim je prej napovedal. Zažarelo je jutro velike nedelje, svet je bil odrešen, stari zakon dokončan. Apostoli so se še vsi preplašeni zbirali in čakali. Jezus ni pustil zbeganih sirot, začel se jim je prikazovati, da je premagal njih malovernost in strah. Dva preplašena učenca je spremil na poti iz Jeruzalema v Emavs, ju spotoma poučeval, z njima večerjal, ju obhajal, potem pa zginil. Prikazal se je tudi Magdaleni tik svojega groba, ko je v solzah iskala ljubljenega Zveličarja, misleč, da so ga odnesli iz groba. Ni ga spoznala. Pa je izrekel eno samo besedo: 'Marija', in ga je spoznala ter planila k njegovim nogam, da bi ga objela. Jezus ji ni dovolil, pa ji reče: 'Ne dotikaj se me. Pojdi k mojim bratom apostolom.' … Na večer dne vstajenja pa se je šele prikazal apostolom. S tem je razodel resnico svoje prilike, kako dobri pastir najprej išče izgubljeno ovco.«

Tako je meditiral Fran S. Finžgar pred eno od velikih noči po letu 1952, v članku, ki ga je napisal za Ljubljanski dnevnik, a ga ta ni objavil. V nadaljevanju se spomni, kako so se v starih časih pripravljali na veliko noč na njegovem rodnem Gorenjskem. »Pripravo na ta visokosveti spomin Jezusovega odrešenja so še pred stoletjem verniki praznovali na poseben način s štiridesetdnevnim postom. Mi starčki ta post še dobro pomnimo. Blizu polnoči pred pepelnico so zapeli zvonovi in z resnim glasom vernike opozorili: Post!! In verniki so ga izpolnjevali z vso resnobo in živo vero. S pepelnično sredo je bil za 40 dni v vseh vernih družinah konec vsake mesne jedi. Nihče ni okusil koščka mesa, nihče ni uporabil kančka prašičeve masti za zabelo. Tudi rano jutranje kosilo je bilo odmaknjeno do desete ure. Opoldanskega obeda ni bilo več. Šele popoldne skromna sočivna južina. Tako pritrgovanje v jedi, tak resnoben post so verniki na podeželju, nekdaj – še za mojih mladih let vsi natančno držali. Toda ta res strogi post ni bil ljudem na škodo zdravju. Modri zdravniki so pisali, da je tak zdržek od mesovja zdravju le v korist.« Užitek ob ponovnem zaužitju mesa po 40 dneh je bil zato tem večji. »Seveda je pa sla po mesu ob štiridesetdnevnem postu tudi zrasla. Vem, kako je moj starejši brat v čumnati z rajžlja smuknil klobaso, jo vtaknil v žep in čakal ob zvonarjih, da so zapeli zvonovi v ranem jutru na veliko nedeljo. Tedaj je ugriznil po dolgem postu klobaso, ki je prekosila vse slaščice.«

Nadaljevanje prihodnjič.