Zamudil ni niti ene sezone

Po dobrih štiridesetih letih igranja, 118 premierah in več kot 3600 predstavah se je legendarni igralec Prešernovega gledališča Tine Oman - Foma sredi januarja upokojil. Ne, ni se za vedno poslovil od igranja, saj ga bomo na "Prešernovem odru" še videli.

Menda Foma v ruščini pomeni Tomaž. V Gogoljevem revizorju je eden od likov Foma Fomič, a kot pravi Tine Oman, njegov nadimek nima nobene povezave s tem. Nadimek Foma se ga drži še iz srednje šole. Najprej so ga klicali Foman, potem pa se je tisti »n« na koncu izgubil in je ostalo pri Foma. Legenda kranjskega Prešernovega gledališča se je 20. januarja uradno upokojil. Po 40 letih in 13 dneh delovne dobe, star nekaj mesecev več kot šestdeset let. Ne moremo se znebiti občutka, da ste se upokojili kar tako na hitro, med dvema predstavama, ga povprašamo. »Že dvajset let sem govoril, da bom šel v penzijo za svete tri kralje leta 2008. To sem povedal tudi vsakemu direktorju, ki je prišel v Prešernovo gledališče. Naj na tisti dan ne bo predstave, da bom šel jaz lepo v penzijo. Na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so mi potem izračunali, da bom polno delovno dobo dosegel dan kasneje, torej 7. januarja, potem so me pa še tu, v gledališču, prosili, če bi šel lahko dvajsetega. In tako je tudi bilo,« odgovarja Tine Oman in dodaja, da se mu zdi, da je bil kar pravi čas za tako odločitev, saj se z igranjem ukvarja kar dve tretjini svojega življenja. Da je že prav, da za njim pridejo mlajši, kar pa ne pomeni, da ga na odru Prešernovega gledališča ne bomo videvali tudi v prihodnje.

V gledališču ga še vedno pričakujejo vsaj v eni novi vlogi na sezono. Seveda njegovim letom primerni vlogi, saj, kot pravi Tine, ne more šestdesetletnik igrati petindvajsetletnika. Kakšnega ljubimca na primer. Kot mi je pred leti povedal v intervjuju za Gorenjski glas, ni tip odrskega ljubimca: »Če je podoba ljubimca komična, vlogo lahko sprejmem, ljubimca v pravem pomenu besede pa zelo težko igram. Moram reči, da takih vlog nisem velikokrat igral, spomnim pa se, enkrat sem trpel kot hudič, ko sem v drami »Dva bregova« igral nekega Krištofa Bogataja, mladega ljubimca …« Svojo igralsko pot je sicer začel v domačem Stražišču. Sredi šestdesetih let so ustanovili skupino Žarometi, v kateri so bili sami domačini, poleg Tineta še pokojni Božo Šprajc, pa Jože Vunšek, Bojan Kramžar, Oblakova Minka, kasneje se jim je pridružil še Cveto Sever, za scenografijo pa je skrbel Saša Kump, ki je bil kasneje tudi »kriv«, da se je tudi Oman priključil igralski skupini Prešernovega gledališča.

Po stroki sicer strojnik je bil 16 let zaposlen v Savi kot konstruktor za transportne trakove in klinaste jermene. Ker je delal v razvoju, si je lahko delo organiziral in delovni čas razporedil tako, da je ob tem vsa leta lahko tudi igral v Prešernovem gledališču. »Doslej nisem manjkal niti eno sezono, razen v letih 1967/68, ko sem bil pri soldatih. Letošnja sezona je torej moja enainštirideseta,« svoja igralska leta potrjuje Oman. V gledališču se je za stalno zaposlil leta 1984, kot arhivar, čeprav tega dela ni nikoli opravljal. Takrat so bili igralci zaposleni pod različnimi drugimi nazivi, le kot igralci ne. Bili so pač taki časi in Prešernovo gledališče je bilo uradno torej gledališče brez igralcev. Profesionalizirali so se nekaj sezon kasneje. Spominja se, da je bila za gledališče prelomna predstava Ukana, ki so jo v priredbi Janeza Povšeta igrali v začetku sedemdesetih let. Z njo se je kranjski teater začel odpirati v slovenski prostor. »Sicer pa je bilo veliko vlog v teh 40 letih, od glavnih do stranskih. Zadnja leta sem na primer zelo rad igral predstavo Mr. Chance, ki je žal nismo igrali prav veliko. Imel sem vlogo batlerja, ki mi je bila res všeč,« razlaga Foma in dodaja, da ima trenutno žive še tri predstave Županovo Micko, Akvarij in Blazno resno slavni. V Flisarjevem Akvariju v režiji Dušana Mlakarja bo spet na odru na dan odprtja letošnjega Tedna slovenske drame. Tudi nagrad in priznanj za njegovo igro in predstave, v katerih je igral, ni manjkalo, a o njih ne razlaga veliko. Da so vse zabeležene tudi v gledališču. Seveda jih ceni in je ponosen nanje, a zato ne dviga prevelikega prahu.

Ko sem ga vprašal, ali bo kaj pogrešal vsakodnevno hojo od doma takoj na oni strani kokrškega mostu na vaje in potem predstavo, mi je dejal, da sploh ne, da se je v zadnjih letih kar nekoliko odvadil mesta. »Na vikendu na Planici, kjer z ženo preživiva največ časa, imam največ prijateljev. Tam odpadejo vse debate o gledališču in o tem, kako in kaj je kdo igral. Zdaj namreč veliko bolj z veseljem poslušam debate o tem, kako je luna vplivala na živino v hlevu in kaj je novega v Bitnjah. Na Planici se počutim več kot odlično.« Seveda pa z nikomer ne bi zamenjal čudovitih let, ki jih je kot igralec preživel v Prešernovem gledališču. In roko na srce, tudi mi smo ga radi gledali. In ga bomo še, če bodo le vloge zanj.