Vzgoja za današnji čas

Besedilo: Damjana Šmid
petek, 7. marec 2008 / 06:00

Jutro je. Mudi se mi v službo, otroka pa izvajata svoj razvedrilni program.

Mlajša hčerka trmari, ker bi rada oblekla plesno obleko, starejši sin nekaj mrmra izpod odeje, da ga boli glava. Po beli bluzi se polijem s kavo, v sebi bijem bitko, ali naj popustim pri plesni obleki in pustim sina v postelji, pa naj ostane doma. Nikjer ni čarobne vile, ki bi začarala težavno situacijo, in ne spomnim se čarobnih besed, ki bi delovale na enega malega in enega velikega otroka. Potem me prešine misel. Oblečem se in odidem skozi vrata. Otroka odprtih ust strmita za mano. Vendar se peljem samo do prvega ovinka in se skesano vrnem nazaj. »Dam vama še eno možnost in časa imata natanko pet minut …« 

(izpoved mame o vsakdanjem »dobro jutro«)

Ni vzgoje brez težav …

Vsaka družina ima svojo zgodbo. Ne moremo soditi o pravih in napačnih. Težave so del vsakdanjika, brez njih ni življenja. Z njimi se učimo in rastemo. Če jih samo ponavljamo, potem učenje traja dalj časa in je bolj boleče … Kadar se o njih pogovarjamo in se jih zavemo, je lažje. Lažje je tudi, če ne gledamo ameriških filmov in se ne primerjamo z drugimi. Vsaka družina je svet zase. Zato ni univerzalnih receptov, ki bi veljali za vse. So samo namigi, izkušnje, informacije. O tem, kdaj in kako jih bomo uporabili, pa presojamo sami.

Tu pa se skriva past današnje vzgoje. Kaj hitro se lahko ujamemo v tisoč in en nasvet, kako vzgajati otroke. V knjigi piše tako, strokovnjak reče drugače, prijateljica trdi nasprotno … Nikdar prej niso starši toliko vedeli o vzgoji. Pa vendar zato ni težav nič manj. Zdi se celo, da jih je vsak dan več. Čarobne paličice pa od nikoder ... Pa vendar obstaja preprosta rešitev. Pri vzgoji prisluhnimo sebi, svoji pameti in intuiciji. Kakšnega otroka želim vzgojiti? Kako naj ga naučim odgovornosti? Čigave probleme rešujem? Katere vrednote naj mu pokažem? To so vprašanja, ki nam bodo pokazala rešitve. Le tako bomo vzgajali na svoj način. Ne bodimo otrokom pedagogi, psihologi, terapevti, trenerji. Bodimo, kar smo. Otroci bolj kot kdajkoli prej potrebujejo navadne, ljubeče starše. Starše, ki znajo vzgajati na svoj način.

Biti blizu

Nimam rešitve za starše, ki sprašujejo, kako uloviti uro ali dve po napornem delovniku in biti s svojimi otroki. Tudi ne za vse tiste, katerih delo poteka izmensko in se pozno zvečer vračajo domov. Vsi lovimo trenutke med včerajšnjim in jutrišnjim dnem in vsaka naša odločitev ima svojo ceno. Zato je toliko več vreden čas, ki ga preživimo skupaj. Če v tem času delamo stvari namesto otroka, skrbimo za to, da je vse pospravljeno in urejeno, kuhamo, nakupujemo in pišemo domačo nalogo, potem bomo slej ko prej spoznali, da to ne prinaša koristi ne otroku ne nam. Čim več dela opravimo skupaj. Več je vredno, da skupaj pripravimo večerjo, kot pa, da otrok gleda televizijo in čaka. Najboljši pogovori se dogajajo med aktivnostmi. Ko z otrokom lupimo krompir, zvemo več, kot bi zvedeli na kavču. Ko peljemo psa na sprehod, smo si bližje kot v nakupovalnem centru. Ko utrujeni zaspimo ob pravljici, smo mirnejši, kot če nas uspava streljanje filmskih junakov. Ko z otrokom odigramo računalniško igrico, bomo vedeli o njem več, kot če ga sprašujemo. Podarimo otrokom vsakdanja doživetja, ne čakajmo na posebne priložnosti. Otroci se nas bodo spominjali po tem, kaj smo skupaj počeli, ne kaj smo jim kupili.

Naučimo jih razmišljati

Današnji čas zahteva od človeka veliko lastne aktivnosti. Lahko imamo otroka z največjim talentom, lahko ga spodbujamo, nagrajujemo, podkupujemo, kaznujemo in zanj sanjamo najboljše projekte – nič ne bo, če otrok ne bo sam dejaven. To pomeni, da mora v največji možni meri uporabljati svojo pamet, svoj čas in svojo energijo. Le tako bo vedel, da je za dober rezultat potrebno dati vse od sebe. Če otrok trenira in vrže torbo v kot, kdo bo poskrbel za njegove preznojene majice? Če se uči vse dneve (haha …), kdo bo pospravil njegovo sobo in opravil njegove dolžnosti? Mar je res edina otrokova naloga delo za šolo? No, poleg stotih interesnih dejavnosti … Kdo bo delal, če se bodo vsi samo učili? Kdo bo razmišljal s svojo glavo, če bomo otrokom ves čas dajali nasvete? Včasih je videti, da so otroci samo lutke v rokah odraslih. Potem se nekega dne sesedejo, ko bi morali stati sami. Ni več nitk. Ni nikogar, ki bi ponujal nasvet. Starši vsak dan posvojimo kup problemov svojih otrok. Od čisto majhnih do večjih: žejen sem, izgubil sem copate, nimam puloverja, imam pet cvekov, noseča sem, ne bom več hodil v šolo … Kdo vse reši? Mi, supermame in superočetje. Kot super lepilo zalepimo vse težave, da zaščitimo otroka in obdržimo status skrbnih staršev. Otrok pa je srečen in njegovi možgani počivajo … Nekje čisto blizu pa počiva čudežno vprašanje, ki ga le redko uporabimo. Glasi se: »In kaj boš sedaj naredil?« Ob tem preprostem vprašanju, ki so ga znali s pridom uporabljati že naši starši, se zgodi preprosta, a učinkovita sprememba. Otrok začne razmišljati …