Življenje je igra, ne bitka

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sobota, 16. junija

Naključja so resnično osupljiva. To jutro, denimo, je naneslo, da me je zbudila veverica, ki je – verjeli ali ne – storž (najverjetneje nehote) naciljala naravnost na konico mojega nosu, ki sem ga v sinhronizaciji z očmi prav v tem trenutku naravnala v smeri njenega pristanka na veji borovca tik nad menoj. Pošiljko vzamem za darilo narave in se Vsemogočnemu zahvalim za neprecenljivi dar življenja in za čudovit poletni dan, ki se ravnokar rojeva pred mojimi očmi. Razen razigranih veveric je moje bližnje okolje še povsem mirno in domala negibno.

Spijem sok, si obujem tekaške copate in pretečem razdaljo od tu do začetka Kamenjaka in nazaj. Vmes si v enem od številnih zalivov telo razmigam še v prijetno hladnem in povsem negibnem morju. S skale, na kateri se sušim, opazujem morskega pajka, se pravi raka, z ubogo kozico v kleščah in z očitnim namenom, da si ubožico privošči za zajtrk. Je pa tako, mi pade na misel, da je v primerjavi s človekovo usodo narava sicer kruta, a predvidljiva.

Ko se vrnem na izhodiščno točko, so razen Julije že vsi pokonci. Tudi zajtrk je že na mizi. Zame ovseni kosmiči s sojinim jogurtom in s suhimi brusnicami. Tina je resnično zlat otrok. Po zajtrku se Tina in Andrej odpeljeta po nakupih in na kavico v Pulo, mami na obhod kampa, Bojan, Luka in Julija, ki je medtem tudi že vstala in nekaj časa trmarila, se s čolnom odpeljejo na enega od številnih otokov in otočkov, sama se zleknem v visečo mrežo in se zatopim v življenjski priročnik z naslovom Igra življenja in kako jo igrati, avtorice Florence Scovell Shinn.

Takole se knjiga začne: »Večina ljudi meni, da je življenje bitka, toda življenje ni bitka, ampak igra. Vendar je to igra, ki je brez poznavanja božjega zakona ne moremo uspešno igrati. Stara in Nova zaveza podajata pravila igre čudovito jasno. /…/ Vse, kar si človek zamisli, se prej ko slej udejanji. Poznam človeka, ki se je bal določene bolezni. To je bila zelo redka bolezen in težko se je bilo z njo okužiti, toda on si jo je nenehno slikal in bral o njej, dokler se ni pri njem resnično pojavila in je umrl kot žrtev izkrivljene domišljije. Tako vidimo, da je za uspešnost v igri življenja nujno vzgajati sposobnosti predstave. Človek, ki svoje predstavne sposobnosti izuri tako, da si vedno zamisli samo dobro, prinese v svoje življenje vse pravične želje svojega srca – zdravje, bogastvo, ljubezen, prijatelje, popolno uresničenje sebe in najvišje ideale.

Domišljijo so imenovali tudi duhovne škarje, ker dan za dnem reže in kroji podobe, ki jih človek vidi. Svoje lastne stvaritve prej ko slej sreča v zunanjem svetu. Človek mora razumeti delovanje svojega duha, da lahko uspešno izuri svojo domišljijo. Grki so rekli: Spoznaj se! /…/.« (Se nadaljuje.)