Čar renesančnih oblačil

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
petek, 13. junij 2008 / 06:00

Nekaj časa je že minilo, odkar je bila v škofjeloški Kašči razstava Oblačilna kultura 16. stoletja.

Ker se bo z Venerino potjo tisočletno mesto kmalu spet vrnilo v zgodovino (sicer za tri stoletja starejšo od renesanse), smo se v pogovoru z Vesno Gaberščik spet spomnili projekta, ki odstira del škofjeloške preteklosti.

Vesna Gaberščik, izredna profesorica na oddelku za tekstilstvo Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani, je s sodelavci in študenti drugega letnika katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil v sodelovanju z Združenjem zgodovinskih mest Slovenije ter občinama Škofja Loka in Ptuj izpeljala projektno nalogo o oblačilni kulturi v času renesanse od leta 1530 do 1600. V drugi polovici devetdesetih let so podobne projekte naredili za Radovljico in Kropo.

»Z občino Škofja Loka smo se najprej pogovarjali, da bi z oblačili obudili čas Venerine poti iz 13. stoletja, vendar smo se po premisleku raje odločili za poznejše obdobje. Srednjeveško Škofjo Loko je leta 1511 razdejal potres, pozneje je bila povsem obnovljena in tako smo s kostumi za meščane segli v 16. stoletje, čas pozne renesanse,« je o izhodišču projekta povedala Vesna Gaberščik. V Škofji Loki so si zaželeli moških in ženskih oblačil ter oblačil glasbenikov iz tega obdobja, na Ptuju še posebnih oblačil nekaterih poklicev, kot so zastavonoša, mestni oglaševalec in piskač, tako da so udeleženci projekta pripravili 14 kostumov, šest ženskih in osem moških. Študentje so se najprej lotili zbiranja zgodovinskih virov, proučevali so oblačilno kulturo meščanov in izluščili najbolj značilna oblačila iz pozne renesanse, ko sta se na Slovenskem tudi glede mode srečevala italijanski in nemški vpliv. Pri izdelavi oblačil so uporabili kroje tega obdobja in izbirali materiale in barve, ki so bile takrat v rabi. Oblačila, ki so jih izdelali, niso povsem točne replike, saj nekaterih materialov iz tistih časov ni več. Skušali so čim bolj simulirati ročno delo, veliko detajlov so sami izvezli ali sešili na roke. Ko so bila oblačila izdelana, so pred razstavo priredili še foto delavnico. Študentje so se oblekli v izdelana oblačila, v roke sta jih vzela masker in frizerka, ki sta jih preobrazila v prave renesančne meščane. Sprehodili so se po starem mestnem jedru Škofje Loke, kjer so jih fotografirali študentje grafične in medijske tehnike. Najbolj uspele fotografije so povečane razstavili hkrati z oblačili.

Dame s krinolinami

In kakšna je bila renesančna moda, ki so jo prikazali na razstavi v škofjeloški kašči? Vesna Gaberščik: »Tako pri ženski kot pri moški modi razlikujemo med zgodnjo in pozno renesanso. V zgodnji je bilo žensko oblačilo stisnjeno pod prsmi in še ni imelo krinoline, pač pa prosto padajoče krilo. Krinolina s šestimi obroči iz lesa ali kitove kosti, prek katere pada krilo v obliki stožca, se pojavi okoli leta 1500. Poleg krinoline so ženske nosile steznik, ki je potlačil prsi. Zgornji del je segal do pasu in je bil spredaj koničasto podaljšan, da je poudaril ozko linijo. Na krinolino je bilo naloženo zelo široko krilo. Najbolj pomemben del oblačila so bili rokavi, ki so bili zelo različnih oblik. V zgodnji renesansi so bili rokavi zgoraj ozki, spodaj pa razširjeni in zelo široko viseči. V pozni renesansi so se rokavi pogosto pripenjali v rokavnem izrezu z gumbi, ki so bili hkrati tudi okras. Lahko so bili po celi dolžini balonasto napihnjeni in večkrat prečno prevezani z okrasnimi trakovi ali pa zgoraj balonasto napihnjeni in spodaj oprijeti. Proti koncu 16. stoletja so ženske nosile dvojne rokave, prišite v rokavni izrez. Spodnji so bili oprijeti iz žakardne tkanine, zgornji pa širši, prerezani po dolžini, da so zadaj padali ob bokih. Če so bili rokavi iz trakov, so se medsebojno pripenjali z gumbi, spodaj med njimi pa je bilo vidno drugo blago. Vratni izrez je bil pravokotne oblike, okrašen z okrasnimi trakovi. Spodnja oblačila so bila iz tankega lanu ali bombaža, zgornja iz bombažnega žameta ali svile. Poleg enobarvnih so bile v modi žakardne tkanine z vzorci granatnega jabolka. V modi so bile zelo barvite tkanine od rdeče, rumene, zlate, oranžne, zelene do turkizne.«

Gizdalinski meščani

Tudi moški so bili v renesansi razkošno oblečeni, oblačila so bila izdelana iz podobnih materialov kot ženska, barve pa manj kričeče. »Zgornji del oblačila je bil v zgodnejši renesansi prilegajoč do pasu, od pasu naprej so imeli razširjen podaljšek. Pri rokavih so se, podobno kot pri ženskih oblačilih, zelo izživljali. Bili so balonastih oblik nad komolcem, spodaj pa ozki. Prednji deli oblačil so bili okrašeni, velikokrat prerezani, spodaj pa se je videla tkanina druge barve. Pogosto so bili v rokavni izrez všiti vstavki, ki so poudarjali ramena. Hlače so bile balonaste nad koleni, vanje je šlo veliko materiala: podlagali so jih s svilo in vmes vstavljali konjsko žimo ali druge materiale, da so ostale napihnjene. Nosili so tudi zelo poudarjene mošnje, a ne zato, da bi izzivali ženske, pač pa da bi se postavljali pred drugimi moškimi. Spodaj so nosili nogavice. Hlače so se v poznejšem obdobju začele daljšati. Razrezane so bile na pasove, pod kolenom pa ujete skupaj, spodaj se je videla svilena podloga. Še kasneje so pod kolenom dobile manšeto, ki je nakazovala, da se bodo hlače v poznejših obdobjih še daljšale. Meščani so imeli oblačila okrašena z okrasnimi trakovi, vrvicami … Nosili so pokrivala, berete različnih oblik s peresi. Piskači, kakor so tedaj imenovali glasbenike, so nosili posebne klobuke z zelo visoko glavo in ozkimi krajci,« Vesna Gaberščik opisuje moško renesančno modo. Tudi ženske so nosile pokrivala: v zgodnjem obdobju nekakšne avbice s tančicami. Pozneje so imele lase počesane nazaj v svitek, tega pa obdanega s prozorno tkanino, pošito s perlami, tako imenovani šinjon je bil zelo umetelno izdelan in je krasil lase pod seboj. Nemški vpliv pa je prinesel kapice s peresi. Zelo lepa so bila tudi obuvala, ki so se v pozni renesansi že zaokrožila in zožila, prej so imela obliko kravjega gobca. Meščani so si v renesansi radi nadeli tudi nakit: ženske tik ob vratu zlato okrasje s kamnom ali niz biserov, v pasu pa pogosto vrvice ali zlate verige, ki so segale skoraj do tal in bile okrašene s cofom. Pomemben okras so bili gumbi, ki so bili lahko zlati, okrašeni s poldragimi kamni ali prevlečeni z blagom, včasih vezeni. Razne obrobe so poudarjale dekolte ali potekale po životcu in krilu.

O oblačilih iz tistega časa bi se dalo povedati še veliko. S tistimi, ki so jih izdelali za škofjeloško (in ptujsko) razstavo, so odstrli del preteklosti zgodovinskih mest, ki priča o lepoti, veselju, radoživosti in celo razkošju življenja v preteklosti. Pripovedujejo zgodbe iz preteklosti nekega mesta in mu dajejo posebno identiteto.