Živel Marius in prijatelji

"Imam pleksi steklo," reče Mariusov prijatelj Audrius, kar na naše obraze vrne nasmeške.

Koristen nasvet vsem popotnikom, ki se opravljate na potovanje »nomadskega tipa«, kakršno je naše, ki ga opisujem v tej nadaljevanki: s seboj ne pozabite vzeti Aladinove čarobne svetilke. Saj veste, kako gre, podrgnete po njej, ven skoči duhec in vam izpolni vsakršno željo. Ja, poleg pa še svizec zavija čokolado. Tako v pravljici, v resnici pa, kot tolikokrat do sedaj, kadar zaideš v kakšne težavice, šteje le takojšnja akcija. Potrebno bo dobiti novo prednje steklo, ne glede na to, da je nedelja popoldne v Litvi nekje na pol poti med mestom Šiauliai in Klaipeda na Baltski obali. Stari iz »pisarne« potegne knjižico Apua-help, v kateri so imena z naslovi in mobilnimi telefoni tistih, ki so v posamezni državi pripravljeni pomagati lastnikom starejših Citroënovih avtomobilov, kadar se znajdemo v težavah. Listamo po knjižici z mislijo, da v baltskih državah najbrž ne bo nikogar na to temo. Yesssss, pod rubriko Litva najdemo nekega Mariusa iz Vilniusa, od nas sicer oddaljenega kakih 300 kilometrov, a vendarle. Pokličemo. Oglasi se Marius in obljubi, da nas čez 20 minut pokliče nazaj, da ima prijatelja v mestu Šiauliai, ki bi nam lahko pomagal.

V tem času razmišljamo o drugih možnostih, o steklarskih delavnicah, kjer bi naslednji dan zamenjali steklo, celo o tem, da bi zadevo po hitri pošti naročili iz Slovenije in počakali nekaj dni, če ne kar cel teden. Slednje odpade, pokličem pa domov brata Gorazda, naj na internetu na google vtipka steklarske delavnice v Litvi … Našel je dve in mi poslal telefonska kontakta. Ampak to pride v poštev šele naslednji dan. V tem času iz okvirja izbijemo šipo v šotorsko krilo in v smeti z njo. Zala Julija nas ves ta čas z žalostnim pogledom opazuje z razdalje. Še jo je strah poka in razbite šipe in dejstva, kaj bomo pa sedaj. Pokliče Marius s številko prijatelja Audriusa iz Šiauliaja, ki ima baje steklo iz pleksija. (prihodnjič: akcija)