Moč domišljije

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 20. februar 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Petek, 15. junija

Drži, energije mi ne manjka, drži pa tudi, da sem na videz še najbolj podobna strašilu; pri sto petinsedemdesetih centimetrih tehtam komaj dobrih oseminpetdeset kilogramov, kožo imam uvelo in pepelnato, pod očmi kolobarje, ličnici sta zaokroženi z globoko gubo, ko se sklonim, čutim v desnem pljučnem krilu pretakanje vode. Nobena šminka mi več ne pomaga. Pravzaprav sem z barvo na obrazu le še bolj strašljiva. Toliko o mojem videzu, da si ne bi kdo zmotno predstavljal, da me rak ni načel tudi od zunaj.

Čeprav so noči še hladne, se z Andrejem ne pustiva pregovoriti in spiva na zložljivih posteljah pod milim nebom. V spalni vreči mi je prijetno toplo. Zvezde se domala same od sebe sestavljajo v prepoznavne in fantazijske silhuete. Na misel mi prihajajo primeri, ki jih Martin Kojc (naše gore list, na katerega je vplival Emile Coue, ki je, denimo, trdil, da v boju med domišljijo in voljo vedno zmaga domišljija) navaja v svoji knjigi Učbenik življenja.

Recimo. V Clevelandu v Ameriki so nekemu na smrt obsojenemu kriminalcu razložili, da mu bodo prerezali žilo odvodnico in bo tako brez bolečin umrl. Zavezali so mu oči in ga položili na operacijsko mizo. Samo na videz so mu zarezali v vrat in podstavili pločevinasto posodo, v katero je slišno kapljala voda. Nesrečnik je menda po hitrem postopku umrl. Vzrok smrti: sugestija; napačna predstava in usodno sklepanje.

Drug primer. Neki zdravnik, ki je odšel na dopust, je svojemu namestniku v varstvo med drugim prepustil dva pljučna bolnika. Eden od obeh je bil zelo bolan in zanj je zdravnik predpisal zdravljenje v Davosu. Dogodilo pa se je, da je nadomestni zdravnik kolegova navodila zamešal in hudo bolnega zdravil po lažji metodi, tistega z lažjo obliko bolezni pa poslal na zdravljenje v Davos. Izid zmešnjave: na smrt bolnemu naj bi se zdravstveno stanje vidno izboljšalo, bolnik z lažjimi bolezenskimi motnjami, pa naj bi hudo oziroma resno zbolel.

Še en primer. V bolnišnico naj bi pripeljali moža s hudimi bolečinami v trebuhu. Vzrok bolečin: zobna proteza, ki naj bi jo bil možakar po nesrečnem naključju pogoltnil. Zdravnik se je trudil in poskušal misel na pogoltnjeno protezo nesrečniku zbiti iz glave. A, vse je bilo zaman. V trenutku, ko je trpeči izvedel, da so domači našli protezo pod njegovo posteljo, pa je gospoda bolečina povsem minila.

Na duhovnem stanju naj bi temeljila celo dovzetnost za okužbo. Napoleon, denimo, se je upal dotakniti celo kužnega bolnika, češ kdor se ne boji, ukroti celo kugo.

Po mnenju nekaterih, naj bi bili posamezni telesni deli na stanje duha različno občutljivi. Tako naj bi prevelika sebičnost, lakomnost in zavist vplivali zlasti na jetra in vranico, sovraštvo in jeza pa na ledvica. Največ primerov raka, zlasti na prsih in na maternici, naj bi izviralo iz nenehnih skrbi ter strahu. (Se nadaljuje.)