Sv. Valentin, prvi spomladin

Mož, ki goduje 14. svečana, naj bi bil mogočni zavetnik zaljubljenih duš in ljubimcev. No, naši predniki s tem ne bi povsem soglašali. Sami so se po pomoč v ljubezenskih zadevah v glavnem obračali k sv. Antonu. Valentin pa je imel povsem druge naloge.

Če torej pričakujete, da bo v tem prispevku govora predvsem o zaljubljencih, srčkih in amorjevih puščicah, naj vas kar takoj razočaram. Ne bo čisto tako. Je že tako, da se na ta ljubezni dan bolj kot zaljubljenci, veselijo trgovci in bolj kot ljudje, ženijo ptički.

Zdravko skrbi za zdravje

Valentin, po naše tudi Zdravko, je ime več svetnikov v krščanski tradiciji. Pobožna legenda pripoveduje, da je Valentin, ki goduje v teh dneh, živel konec 3. stoletja v mestecu Terni v Italiji, kjer se je kot mašnik in škof posvetil pokristjanjevanju poganov in skrbi za uboge. Pogumno je oznanjal vero v Jezusa in ni hotel priznati rimskih bogov. Cesar Klavdij ga je izročil v roke uradniku Asteriju, da bi ga spametoval. A zgodilo se je ravno nasprotno. Naš blaženi Anton M. Slomšek piše: »Asterij zaroti sv. Valentina, naj mu prav pove, kdo je bil Jezus in kakšni so njegovi nauki. Valentin začne učiti, da je Kristusov nauk prava luč večnega zveličanja, ki razsvetli vsakega človeka, kateri veruje vanj, in da v žalostni temi živijo vsi neverniki, ki ne spoznajo ne boga, ne Jezusa. Radovedno ga Asterij povpraša rekoč, 'Ali moreš ti slepcem dati pogled? Glej, imam slepo hčer, ozdravi mi jo!' Sv. Valentin jo da pripeljati, poln živega zaupanja pogleda v nebo, moli – in ko bi trenil, izpregledala je. Asterij ukaže izpustite vse kristjane, ki so ve ječi in se da krstiti z vsemi svojimi domačimi ljudmi. Ko cesar to zasliši, zboji se nevernega ljudstva, in zapove sv. Valentinu, oblastniku Asteriju in vsej njegovi žlahti glave odsekati.« To naj bi se zgodilo 14. svečana leta 269. Častilci sv. Valentina v zgodovini so bili številni. Prišteli so ga celo med štirinajstere pomočnike v sili. Ime Valentin izhaja iz latinske besede valens, kar pomeni močan ali zdrav, zato so svetnika imeli za priprošnjika zoper vse telesne slabosti, kužna obolenja in bolečine v trebuhu.

Ima ključe do srca …

Ker je vrnil vid slepi deklici, katere družina se je zato dala krstiti in torej spoznala pravo vero, velja Valentin za zavetnika za zdrave oči in pravo spoznanje. Po neki drugi legendi je ozdravil božjastnega dečka, zato drži svetniško roko nad božjastnimi bolniki. V svoje zavetje pa sprejema tudi otroke, mladino, popotnike, romarje, čebelarje in celo živino. Njegov god je navadno v predpustu, čeprav letos ni tako. Ta čas je bil od nekdaj namenjen svatovanjem, zato so ga za svojega vzeli tudi zaročenci, novoporočenci in zaljubljenci. Tako je pridobil tudi ključe do srca. Naj ob tem opozorim, da so se naši predniki v ljubezenskih zadevah obračali predvsem na sv. Antona, ki goduje 13. junija. On je bil njihov glavni ljubezenski patron in pomočnik, k sv. Valentinu pa so se zatekali le poredkoma. Sicer so ga dobro poznali že stoletja nazaj, vendar v drugačni vlogi. Bolj kot zaljubljenci so se k njemu zatekali romarji in zlasti čebelarji, ker se njihove čebele v tem času zbudijo iz zimskega spanja.

In ključe do korenin

Našemu ljudstvu je bil prvi znanilec pomladi, čeprav goduje tako rekoč še sredi zime. Po starem kmečkem koledarju namreč prinese ključe do korenin, zato mu pravijo »prvi spomladin«. Valentin »odklene« korenine in začne se delo na vrtovih, v sadovnjakih in vinogradih. Pravijo, da Valentin ureže prvo trto. Bližajoča pomlad pa vabi tudi k ženitnini, takšni ali drugačni. Tako je veljalo, da se na ta dan ponekod na Štajerskem in Kranjskem ptički ženijo. Tisti, ki se še niso na vincencijevo, a ne želijo čakati do gregorjevega. Kdor želi videti ptičjo ženitev, mora bos do grmovja, čeravno je na ta dan včasih še sneg.

Poromajmo na Limbarsko goro

Po pripovedovanju pokojne babice je bil sv. Valentin zelo priljubljen med našimi prababicami. Priporočale so se mu v molitvi, priljubljena pa je bila zlasti božja pot na Limbarsko goro nad Moravčami, kjer stoji cerkev sv. Valentina. Zavedna romarka je bila tudi moja prababica, ki se je v gruči številnih pobožnih častilcev sv. Valentina podala na božjo pot v upanju, da ji Valentin nakloni zdravja. Slovenska legenda je sv. Valentinu kot brata pridružila sv. Peregrina. Razlog naj bi bil v tem, da ima sv. Peregrin v župnijski cerkvi na Brdu pri Lukovici, torej pod Limbarsko goro, posebno kapelico z oltarjem. Matija Valjavec je zapisal legendno pesem o lakomni in ošabni krčmarici, ki oba brata zavrne, ko jo prosita prenočišča. Zato jo zadene nesreča za nesrečo. Pesem je zelo dolga, zato le refren: »Pomagaj Bog, svet Valentin in njega brat, svet Peregrin!« Zdi se, da na valentinovo, poleg Valentinov, Zdravkov, Tinčkov ter seveda vseh zaljubljencev, praznujejo predvsem trgovci, ki jim ta romantični praznik navrže precej cvenka. Če bi ga želeli še več, pot pod noge in na Limbarsko goro k Valentinu po pomoč. A brez močne vere v tega svetega moža ne bo uspeha. Za zgled naj si vzamejo naše prababice. Na Limbarsko goro naj poromajo tudi tisti, ki jih dajejo oči, imajo trebušne težave, se ubadajo z zanikrno živino, še zlasti pa tisti, ki želijo, da bi njihova ljubezen trajala večno.

Junona, Valentinova predhodnica

Korenine valentinovega, kakršnega poznamo danes in je k nam prišlo iz Amerike, segajo daleč nazaj, celo v čas, preden je sv. Valentin živel in z njim nimajo nič skupnega. V starem Rimu so 14. februarja slavili praznik v čast boginje Junone, ki je veljala za zavetnico zakona in družine. Moški naj bi na ta dan ženam in družicam poklanjali rože. Veljalo pa je tudi, da se bo samsko dekle poročilo s tistim, ki ga bo 14. februarja prvega ugledalo njeno oko.