Tretjič z najdaljšo brado

Na srečanju bradačev v Mokronogu so Medvoščanu Borisu Primožiču izmerili najdaljšo brado - 47 centimetrov. Po izboru občinstva mu je pripadel tudi naziv naj brada.

Medvode – Turistično društvo Mokronog je sredi januarja organiziralo osmo srečanje bradačev, na katerem je strokovna komisija po merilih izvirnosti, urejenosti in celostne podobe izbrala mistra brade, občinstvo naj brado, izmerili so najdaljšo brado ter izbrali najmlajšega bradatega moškega. Nastopilo je 21 bradačev. Naslov mistra brade je drugič pripadel znanemu tiskarskemu mojstru Janezu Rozmanu, sicer iz Smokuča, ki pa sedaj živi v Zgoši. Zmagal je že pred dvema letoma, javnosti pa je poznan predvsem kot demonstrator tiska, ročne izdelave papirja in knjigoveštva. Na tokratnem srečanju bradačev je v starinski preobleki poosebljal Primoža Trubarja.

Druga odmevna naslova sta odšla v Medvode. Borisu Primožiču, poosebljal je puščavnika, je po izboru občinstva pripadel naslov naj brada, poleg tega so mu izmerili tudi najdaljšo brado. Od konca brade meri 47 centimetrov. Srečanja bradačev se je doslej udeležil tretjič in vselej je bila njegova brada izmed vseh tekmovalcev najdaljša.

»Srečanje bradačev je v Mokronogu sedaj že tradicionalno, edino tovrstno pri nas. Letos sem se ga udeležil tretjič in tretjič sem bil z najdaljšo brado v Sloveniji. To srečanje je za nas nekakšen praznik in v Mokronogu me vedno spremljajo številni prijatelji,« je povedal znani medvoški fotograf Boris Primožič, ki tako dolge brade še ni imel: »Letos so sicer spremenili pravila merjanja brade. Ponavadi so jo merili od ustnice, letos pa od spodnjega konca brade.« Za najdaljšo brado je prejel salamo velikanko, LCD televizor pa za naslov naj brade po izboru občinstva. »Ne šteje samo to, da prideš na srečanje z brado. Po vzoru iz drugih držav smo se tudi bradači v Sloveniji na srečanje začeli bolj pripravljati. Letos sem se prvič preoblekel in izbrali smo puščavnika, ker so mi rekli, da mi ta obleka pristaja na mojo dolgo belo brado. Prihodnje leto bom morda Medvodko ali dedek Mraz,« pojasnjuje.

Z brado je veliko dela

Boris Primožič je brado pustil rasti že kot najstnik, ko mu je bilo sedemnajst let: »Samo trikrat v življenju sem se obril: v vojski, na orožnih vajah ter ko sem imel avtomobilsko nesrečo. Bradači so mi bili že od nekdaj všeč, nisem si pa mislil, da bom kdaj imel tako dolgo. Sedaj si jo vedno po malo strižem. Jo je treba, tako kot lase.« Z brado je veliko dela. »Vsak dan jo je najmanj dvakrat potrebno razčesati, zjutraj in zvečer, ker se naredijo vozlji, umivati pa večkrat kot lase. Po kosilu skoraj vedno. Higiena mora biti. Več časa mi vzame skrb za brado kot za lase. Tako kot pri dolgih laseh je tudi pri oblikovanju dolge brade veliko možnosti: spnem jo v rep, naredim kitke. K frizerju pa zaradi brade ne hodim. Si jo kar sam ostrižem,« še pravi Bore, kot ga kličejo prijatelji.

S svojo brado privablja poglede skoraj vseh, ki jih sreča. »To je res. Sploh pred novim letom otroci včasih mislijo, da sem dedek Mraz. Tako dolga brada res ni nekaj vsakdanjega,« pove v smehu ter doda, da se brade ni še prav nič naveličal, da sploh ne pomisli, da jo ima: »Puščal jo bom toliko časa, dokler bo še kaj raslo.« In koliko sploh brada zraste na leto? »Kakšne kontrole pri tem pa res nimam. Si jo velikokrat po malo pristrižem. Mislim pa, da raste počasneje kot lasje.«

Boreta si je verjetno res težko predstavljati brez brade, ki je njegov zaščitni znak. Ob misli, kako bi izgledal brez brade, pove še eno anekdoto izpred let: »Ko sem s sončnimi očali prišel domov z orožnih vaj, kjer so me obrili in ostrigli, me mama sploh ni spoznala.« Pravi, da v Sloveniji še nikoli ni srečal nikogar, ki bi imel daljšo brado kot on: »Sem ga pa že videl na Hrvaškem, ko sem bil na dopustu, ter v Grčiji. Se v pozdrav primemo za brado.« (smeh)