Odbojko je ljubil kot princ Pepelko

Besedilo: Janko Rabič
nedelja, 10. februar 2008 / 06:00

Viktor Krevsel je športna legenda, ki je pri 72 letih še vedno sopotnik športnih in drugih dogodkov.

Moram priznati, da sem lep čas okleval in iskal izgovore za oddajo predstavitve Viktorja Krevsla - Vikija, športnega velikana od nog do glave. Mladost je preživel v Žirovnici, od leta 1962 je Jeseničan. Ko sem brskal po njegovi zgodovini, so se kar sama odpirala njegova življenjska poglavja. Tisoče podatkov, nekaj že znanih, veliko še ne. In potem klepet z njim. Tančico svoje veličastne športne poti je odkril le do polovice. Ni hotel povedati več o uspehih, ki jih je doživljal kot igralec odbojke, trener in selektor reprezentanc, športni pedagog in mentor. Malo je ljudi, ki kakemu športu namenijo praktično vse. Danes o prehojeni poti pravi: »Moje življenje je vedno imelo smisel. Nisem živel zase, temveč za druge.«

Močno se mi je vtisnil v spomin naslov knjige, ki jo je napisal ob 80-letnici slovenske odbojke Ambasador z odbojkarskega Olimpa. In še spremna beseda Marjana Remica, ki ga označuje: »Viki je živa legenda, je človek, ki je na oltar odbojke položil svoje telo, srce in dušo.«

Med pogovorom mi pokloni to knjigo in na ovitek pripiše: »Prelistaj knjigo športnega veterana, železarja, Jeseničana, ki je odbojko ljubil kot princ Pepelko.«

Zakaj tale zapis o Vikiju v februarskih dneh? Preprosto zato, ker je danes s svojimi 72 leti še vedno sopotnik športnih in drugih dogodkov. Včasih morda malo pozabljen v domačih krajih. Rad se spomni mladosti, ki ni bila rožnata: »Po drugi svetovni vojni so bili težki časi. Kot najstarejši otrok sem moral kmalu h kmetu služit za hlapca. S športom sem se srečal pri domačem Sokolu. Začel sem odkrivali vrline, kot so hrabrost, ponos, čast in hladnokrvnost. Kašarji smo bili takrat korajžni športniki.«

V mladosti je bil vsestranski športnik, pa vendar zakaj odbojka. »Odbojka je sinteza veh športov. Si kot atlet, ko ure in ure skačeš ob mreži. Ko si v polju, si akrobat. Loviš žogo, ki leti 150 kilometrov na uro. Odbojka je akcija, na vsakem koraku nov izziv. Potrebna je silna spretnost, pomoč soigralcu in obratno. Viki je v takratni jugoslovanski in kasneje slovenski odbojki pustil neizbrisen pečat. Najprej kot odličen igralec, trener, selektor.

Vrhunce kariere v igralskih in selektorskih vrstah danes označuje: »Zagotovo so to igralski nastopi v reprezentanci in predvsem vloga trenerja in selektorja treh reprezentanc: Jugoslavije, Španije in Slovenije. Z vsemi sem osvojil medalje. Velik dosežek je bil na tekmovanju Nort Cup 95, in sicer zmaga nad Rusijo, ki je veljala za veliko odbojkarsko velesilo. Takrat smo osvojili zlato medaljo za Slovenijo.« Viki je za svoje delo prejel vrsto priznanj, med drugim leta 1985 državno odlikovanje red dela s srebrnim vencem. Malokdo ve, da so mu za odbojkarske zasluge dodelili naziv častni občan Beograda.

Zelo spoštuje olimpijce. V njih vidi ljudi, ki so s svojim pogumom ponosno branili barve domovine. Kritičen je do odnosa do njih v starosti. »Olimpijci so na starost kot iztrošeno kljuse. Nihče ne vpraša, kako živijo in kaj delajo. Nekateri imajo mizerne pokojnine. Na Jesenicah in v širši okolici ne znamo ceniti, kaj so nam ti športniki dali. V bivši občini Jesenice je 101 olimpijec. Občina Tržič jih ima pet in ima že Dom tržiških olimpijcev.«

Ve se, kaj s tem stavkom želi poudariti. Viki se je olimpijcem oddolžil z lepo gesto. Napisal je knjigo, v kateri je predstavil vse njihove uspehe. V tem zapisu bo objavljeno še nekaj, ki v javnosti ni bilo velikokrat omenjeno. Ko je bil selektor Španije, je kot tuj trener dobil posebno zahvalo predsednika Felipeja Gonzalesa.

Je športni svetovljan. Pasivno zna dvajset jezikov, aktivno enega, slovenskega, in tega ima najraje. Kot vrhunski športni pedagog je kot mentor pomagal Juretu Franku pri osvojitvi olimpijske medalje v Sarajevu leta 1984, hokejistu Binetu Felcu in njegovi hčerki Sabini pri diplomski nalogi. Skakalcu Primožu Peterki je dal pomembne nasvete, ko je bil v težki krizi. Napisal je pet knjig, v katerih je na papir prenesel veliko svojih bogatih izkušenj o odbojki in športu nasploh.

Danes je najbolj ponosen na vnuka. To sta desetletna Zala in enajstletni Jaka, otroka hčerke Suzane. Bogatita mu vsakdan. Naučil ju je plavati, delati salte. Vse počitnice je z njima. Vceplja jima najlepše športne vrline v drugačnem času, kot je bil ta, v kakršnem je živel sam nekoč po drugi svetovni vojni v Žirovnici.