Šundar na Žirovskem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. februar 2008 / 06:00

Če so se fantje z dekleti pametno zmenili, je šlo vse lažje. Kajti dekleta so zvabile dacarje k sebi in jih zabavale, medtem pa so se fantje mimo njih izmuznili na drugo stran.

Kljub vsemu so ga zvezali in odpeljali v ječo. Dobil je samo tri leta zapora, saj je sodnik upošteval olajševalno okoliščino, da je pravzaprav »le sebe rešil problemov«. Prav smešno se sliši, da je nekoč tekla kri zaradi čisto navadne razglednice. Poštar je imel namreč navado, da je pošto puščal pri prvih hišah. Otroci so, grede iz šole, to pošto prevzeli in kdo ve zakaj je potem eden od otrok razglednico vrgel stran. Sosed, ki je bil obveščen, da je pošta bila odposlana, je šel robantit nad soseda, češ da vohuni za njim, da mu bere pošto in podobno. Beseda je dala besedo in že kmalu sta se začela koluckati po tleh in se pretepati. Lastnik neprispele razglednice je vzel v roko kamen in začel onega drugega tolči po glavi. Ta pa je ročno potegnil iz žepa nožičko in ga zaštihal za vrat.

Tisti, ki so živeli na meji z Italijo, so imeli več »bližnjih srečanj« z italijanskimi vojaki. Eden izmed švercarjev je o kontrabantu zložil tudi pesem:

Ves obupan premišljujem,

kje denar bi jaz dobil.

Vsepovsod zabave polno,

da bi vsaj predpust minil.

Pa odrešilna misel pride,

kontrabantat bom začel,

gor čez Mrzli vrh jo mahnem,

pa bom brž denar imel.

Kaj pomaga dobra misel,

če pasaporta ni,

da ženskega bi bil jaz spola,

šel bi lahko brez skrbi.

Ženske, te imajo prednost,

kadar grejo kontrabant,

ker vzbudijo radovednost,

kaj na njih pokriva gvant.

Hlačke vsake Margarete

monopola polne so,

saharina, cigaretov,

tudi kafeta nekaj bo.

A ko so hlačke en mesec stare,

takrat žlahtno je kafe,

pa pravijo italijanske dame,

kranska roba prima je!

Če pa organ obmejni vpraša

jo za obmejno kartico,

ona se lepo namuzne,

oh, saj veš, katera bo.

No pa bodi,

hodi srečno,

bueno-note ji želi.

Mi pa moški zadaj v strahu,

čakamo, kaj bo,

da ta dva si odpojeta

to prečudno glorijo.

Srečno smo prišli v Italijo,

ko petelin je že pel,

se obnašali dostojno

in šli spat na živinski hlev.

Italijani so za kontrabantarji velikokrat tudi streljali. Veliko jih je potem moralo poiskati pomoč tudi pri dr. Demšarju. Če so se fantje z dekleti pametno zmenili, je šlo vse lažje. Kajti dekleta so zvabile dacarje k sebi in jih zabavale, medtem pa so se fantje mimo njih izmuznili na drugo stran. Včasih je bilo treba zarobantiti tudi zaradi župnika. Bil je eden, ki se mu ni ravno dalo preveč hoditi okoli bolnikov. Takole so mi pripovedovali:

»Ko je mama zbolela, sem šel po župnika in ga prosil, naj pride k mami.« »Do ponedeljka nimam časa!« je ta odgovoril. Mama pa je bila iz ure v uro bolj slaba. Gre še enkrat v dolino. Nerad se župnik dvigne in odide z njim. Ko da materi odvezo, se usede k polni steklenici. Med kolovratenjem nazaj v dolino izgubi vso ropotijo in še nekaj časa po njegovem obisku so domačini za njim pobirali »rekvizite«. Hvala bogu pa je obisk koristil bolnici. Veliko bolje se je počutila. V nedeljo, ko so bili okoli nje zbrani obiski, nenadoma reče: »Mene pa vleče.« Nato zapre oči in umre. Župnik pa potem takole oznani v cerkvi: »Včeraj zvečer sem bil pri bolniku, ki je danes že mrlič in nimam nobenega oznanila več.«