Iz starih časov: Krstni botri in botrinja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 10. februar 2008 / 06:00

H krstu je sodila "botrinja". Ko je cerkveni obred končan, krenejo botri v bližnjo gostilno na "botrinjo" in pijo na otrokovo zdravje.

Ta navada je stara in splošno ukoreninjena. Ko bi se na primer botri s krščencem podali iz cerkve naravnost domov, to bi se jim po ljudskem mnenju zdelo nekam čudno in takoj bi ta ali oni zašepetal proti sosedu: 'Kaj pa je to? Ali jim res tako slaba prede, da niti za botrinjo nimajo več?' Vendar pa je zadnja leta ta botrinja zelo zmerna, kar je prav in lepo. Pred leti pa so se žal, često dogajali slučaji, da so se botri, zlasti oni, ki so bili udani pijači, na botrinjah do cela upijanili. Naj navedem en slučaj, katerega mi je večkrat omenila moja pokojna mati. Dogodil se je za časa njene zgodnje mladosti.

Pa si preberimo še to zgodbico. »Pri neki hiši – vas in imena lahko zamolčim, saj že davno počivajo vsi pod zeleno rušo – so se napravljali z novorojencem v cerkev. Ker pa je botra nenadoma obolela, so določili, da jo bo nadomestovala vaška babica, ki je res takoj vzela dete v naročje in se odpeljala z botrom v cerkev. Ker pa sta oba, boter in babica zelo rada pogledala v kozarec, sta se oba na botrinji upijanila do popolne onemoglosti. Šele pozno zvečer sta se odpravila domov. Nekako sredi pota veli babica ustaviti in stopi z voza. Boter nekaj časa čaka, toda ker babice le predolgo ni, pa sladkoginjeni boter polagoma zaspi v vozu. Med tem je začelo deževati in lilo je kakor iz škafa. Ker pa je vkljub nalivu boter kar naprej spal, se je to čakanje začelo preneumno zdeti celo samemu konju, ki je na lastno odgovornost potegnil voz in trdno spečega botra pripeljal srečno domov.«

Zgodba se s tem ne konča. »Hišnega gospodarja, detetovega očeta, se je polotil smrten strah, ko je ugledal botra v takem stanju in – samega. Zgrabil ga je in stresel, da je zaropotal ves koleselj: 'Pijanec grdi, kje imaš mojega otroka? Povej hitro, če ne, te zadavim!' Boter je zastokal, neumno pogledal in se jel drgniti po čelu. A med tem je že priletela krog njegovih ušes močna klofuta, ki je pijanca toliko streznila, da je takoj vedel povedati, na katerem kraju je babica z otrokom stopila z voza. Nesrečni oče je pustil pijanega botra, konja in voz na dežju ter bežal na označeni kraj. Tam je začel žvižgati in klicati babico. Kmalu je začul z neke njive, kjer je rastla gosta pšenica, čudno javkanje. Kakor strela je bežal za glasom in skoro nato našel na tleh čepečo babico s krščenčkom v naročju. Oba sta bila seveda do kože premočena. Babica ga je začela prositi, da 'če je človek božji, naj jo pelje do voza, ker ga sama ne more najti'. Toda on ji iztrga dete iz rok, zgrabi – seveda ne preveč ljubeznivo – pijano žensko za vrat, trešči jo z njive na cesto ter zakriči: 'Od tu boš že znala domov, če pa ostaneš tu, škode ne bo nobene!' Kmalu nato je bilo dete srečno doma in toplo preoblečeno. Tudi babica je prikolovratila domov. Čudno pri vsem tem pa je bilo to, da se niti na novorojencu, niti na babici niso pojavile posledice onega nesrečnega večera.« (Vir: Manica Koman, Na Gorenščem je fletno, 1928).