Sedmica: Polenta in golaž

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Znanci in prijatelji, ki kolikor toliko redno berejo Sedmico, so me opozorili, da se v prejšnji nisem opredelila do vprašanja, predsedniška rezidenca ja ali ne? Dobro.

Da ne bi kdo mislil, da o zadevi nimam svojega mnenja ali (kar bi bilo še slabše) da si ga ne upam javno povedati, so stvari takšne, da nimam do predsedniške rezidence nobenega predsodka in sem za to, da se aktualni predsednik države Danilo Türk čim prej preseli v Vilo Podrožnik. Ne zaradi njegove varnosti (po mojem mnenju mu nihče nič noče), ampak zaradi prestiža, ki si ga slovenska država vsaj do te mere z lahkoto privošči, kar pomeni, da predsedniška rezidenca ne bo vplivala na stopnjo revščine v državi. Sploh pa, če je ta država zaradi svojega (mednarodnega) ugleda pripravljena družini Strojan postaviti dom, glede na njihove želje in potrebe, potem je nacionalna sramota slepomišiti okrog predsedniške rezidence. Toliko o tej (navidezni) dilemi.

Vsekakor me bolj kot predsedniška rezidenca pa tudi bolj kot, recimo, interpelacija zoper notranjega ministra Dragutina Mateja vznemirja dejstvo, da ta država nima razčiščenih pojmov o prehranskih navadah in razvadah svojega prebivalstva, še zlasti tistega dela prebivalstva, ki je zaradi takšnih ali drugačnih težav prisiljen jesti tisto, kar mu skuhajo drugi. S tem v zvezi (in v zvezi z zakonom o zdravstveni dejavnosti) poslanska skupina Zares predlaga, naj bolnišnice opravljajo tudi dejavnost klinične prehrane s prehransko oskrbo.

Vzemimo ljubljanski onkološki inštitut. Ne vem, kako je mogoče, ampak dejstvo je, da novogradnja nima svoje kuhinje in da so rakovi bolniki, ki so na zdravljenju v Ljubljani, odvisni od tega, kar jim skuhajo v Kliničnem centru. Najmanj kar je, je njihova hrana postana, opozarjajo poznavalci razmer. Ampak. Vsaj kar se mene in mojega razmišljanja tiče, je to že nadgradnja temeljnega vprašanja, kaj rakavi (in tudi drugi) bolniki, ne le v Ljubljani, temveč v vsej Sloveniji, sploh dobijo na krožnik. Za večerjo, na primer, polento in golaž, pri čemer se maščoba z golaža cedi z roba krožnika. Dejstvo je, da večerja ni primerna niti za rudarja, kaj šele za bolnika (ali starejšo osebo). Povedano drugače, nezdrava hrana zdrav organizem ogroža, bolnega pa dobesedno dotolče. Zato bi morali polento z golažem in podobne kulinarične kombinacije v vseh slovenskih bolnišnicah vsaj za večerjo prepovedati. Tega pa do nadaljnjega žal ni pričakovati. Niti zato ne, ker se v vsebino hrane v slovenskih bolnišnicah za zdaj nihče resno in na glas ne spušča. Tisti, ki se bo v to spustil, pa se bo moral najprej opredeliti do tega, katera živila so in katera niso zdrava hrana.

Na normativni ravni so stvari v Sloveniji sicer »pošlihtane«, pomeni, da resolucijo o nacionalnem programu prehranske politike imamo. Težava je v tem, da, prvič, nimamo nacionalno sprejetih priporočil za prehrano bolnikov, drugič, uporabljajo se priporočila, prevzeta iz različne strokovne literature, tretjič, določena priporočila so zastarela, četrtič (in to je v tem diskurzu najpomembneje), prehranska terapija posameznih obolenj še ni sestavni del zdravljenja. In dokler bo tako, bodo rakovi (in drugi bolniki) še naprej na polenti in mastnem golažu, kar je, mimogrede, lahko za marsikoga življenjsko usodno.