Iz starih časov: Krst

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 3. februar 2008 / 06:00

S pomočjo pisateljice Manice Koman smo celo prejšnje leto pregledovali njene opise nekdanjih praznikov in ljudskih običajev na Gorenjskem. Ostal nam je le še njen opis krsta.

»V hiši, kjer pričakujejo novorojenca, že vnaprej vse poskrbe, kar je treba za krst. Pripravljeno je že takozvano 'krstno oblačilce', izgotovljeno iz bele tkanine in prepleteno s svilenimi trakovi, modre ali pa rdeče barve. Tudi je treba pripraviti bel, z rdečim blagom podložen čipkast prt, s katerim krščenca na poti v cerkev čezinčez pokrijejo. Tudi botri so že vsaj par tednov prej naprošeni. Ta posel, ki velja za časten, opravijo navadno sosedje, ponajvečkrat mož in žena, ali pa tudi bližnji sorodniki. V slučaju, da bi bil kdo prošen za botra, a bi se temu odrekel, si nakoplje hudo, dosmrtno zamero ali celo sovraštvo.«

Včasih, ko so otroci še pogosto umirali, so s krstom pohiteli. »Naprošena botra neseta novorojenca h krstu drugi, ali vsaj tretji dan. Iz hiš, ki stoje zraven cerkve, gredo v cerkev peš. Ako pa je hiša oddaljena od cerkve le par streljajev, se peljejo v cerkev z vozom, kar je vse nekam bolj imenitno. Pri krstu dobi prvorojenec skoro vedno očetovo ime, ako pa je deklica, jo krstijo na ime njene matere. Poznejši otroci dobe imena raznih stricev in tet. Nenavadnih, tujih ali modernih imen Gorenjec nima rad v svoji družini.« No, tako je bilo, v zadnjih desetletjih so prav pred takšnimi imeni klonili tudi mnogi Gorenjci.

Nezakonske matere in otroci so bili zaničevanja deležni tudi pri krstu. »Oseba, kateri je bilo včasih težko dobiti svojemu otroku botrov, je bila nezakonska mati. Vse jo je zaničevalo in vsakdo je smatral za nekaj poniževalnega, da bi kumoval njenemu, četudi povsem nedolžnemu otroku. Zato pa nezakonske matere tudi niso hotele nadlegovati ljudi s takimi prošnjami, nego so dale nekaj drobiža cerkovniku, ki je potem kar sam zastopal botre. Danes so ti predsodki večinoma preminuli in tudi za nezakonske črvičke vedno najdejo botre. Tudi so si nekdaj nekateri župniki lastili precej grobo pravico, da so v znak zaničevanja dajali nezakonskim ubožcem razna tuja in nenavadna imena. Na misel mi hodi stara potovka Jera, ki je svoj čas posedovala del lesene koče v moji rodni vasi. Okrog nje smo se kaj radi zbirali otroci. Saj nam je znala povedati toliko zanimivega. Pripovedovala nam je tudi dolgo pesem o nezakonskem otroku, katere pa takrat seveda nismo popolnoma razumeli. A dobro so mi še v spominu iz tiste pesmi naslednje vrstice: '… to je biv en revše na svet', / ki ni mogu ne h mater', ne h očet', / mat' že mrtva leži, / očeta pa imov ni. / Sosedje so ga špotval', / otroc' so se ga ogibal'. / Fajmošter, ki so mu imena dajal', / so mu prečuden ime zbral', / da bi se zmed useh spoznov, / je bil njegov patron le-ta svet' Gov (Gal).' No, dandanes tega ni več in sedaj tudi nezakonsko dete dobi ime, kakršno po naročilu njegove matere predlagajo botri.« (Vir: Manica Koman, Na Gorenščem je fletno, 1928).