Ti nesi križ, k` si krščen

Hrib s križi je največje romarsko središče na Baltiku, a ni ga čez dober biznis.

Z nekaj malega slabe vesti smo se z nepričakovanim prihrankom ene nočitve prav na hitro odpeljali v smeri mesta Šiauliai in kakih 20 kilometrov naprej proti severu do hriba križev ali kot se po njihovo reče do Kryžiu Kalnis. To je bržkone največje romarsko središče na Baltiku, neke vrste vzhodnoevropsko Medjugorje. Zgodba je menda taka. Ostareli oče je bedel pri na smrt bolni hčerki, nakar mu je božja oseba svetovala naj na kolenih nese križ na 13 kilometrov oddaljen hribček. To je storil in ko se je zjutraj izmučen vrnil domov, je našel ozdravljeno hči. Ko se je zadeva razvedela naokrog, so križe na hrib nosili tudi drugi potrebni zdravja, pomoči, sreče … Za časa socializma je ruska oblast križe redno podirala, Litvanci pa so jih znova in znova spet postavljali in hrib je tako postal tudi simbol upora proti ruski oblasti.

Danes je hribček ena od turističnih, kako bizarno, največjih turističnih točk v Litvi. Hrib je posejan z milijoni in milijoni križev, velikih, malih, lesenih, kovinskih, plastičnih …, ki so jih prinesli ljudje od blizu in daleč. Med njimi so tudi prave umetnine. Eni so prazni, brez napisa, na drugih je napisana razlaga o priprošnjah prinašalca. Seveda smo srečali avtobus Hrvatov. So mogoče prosili za ekološko ribolovno cono? Ob parkirišču ni manjkalo stojnic, kjer so kakopak prodajali križe, večje manjše, za različno litov ali evrov. »Ti nesi križ, k' si krščen,« me spodbujajo ostali, a sam ne vidim smisla, zakaj bi kupil križ in ga potem postavil nekam med milijone. Za srečo, zdravje, dolgo življenje… prijetno potovanje? Ah nič ne bom nesel, sem si rekel … Kako je že v manifestu jugoslovanskega socializma zapisal Edvard Kardelj? Sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam. Ali pa vseeno raje kupiš križ in ga neseš tja med ostale? Čez nekaj ur mi je bilo žal, da tega nisem storil. (prihodnjič: Flying Stone)