Sedmica: Politični hulahup

Na domačem političnem prizorišču je na programu nov strankarski spektakel. Tokrat so zanj poskrbeli nacionalisti plemenitega Zmaga Jelinčiča.

Zabava ob šestdesetletnici rojstva strankinega prvaka je bila priložnost za »uradno« odprtje spektakla, ki je dosegel vrh v delitvi poslanske skupine in posledično stranke (najmanj) na ljubljansko in štajersko jedro, imenovano Lipa; prvo pooseblja Zmago Jelinčič, drugo Sašo ali, komur je ljubše, Saško Peče. Dogodek znotraj dogodka si je privoščil poslanec in trboveljski župan Bogdan Barovič: najprej je zapustil ljubljansko jedro in se priključil štajerskemu, nakar je cirkus ponovil v nasprotni smeri. Med obema političnima odločitvama sta ga menda v roke vzela njegova sinova in mu – lepo rečeno – svetovala, naj se ne igra z belim kruhom in naj ostane zvest Zmagu Jelinčiču. Zaradi domnevnega družinskega posveta se več ne ve natančno, kdo prek ljudskega tribuna in trboveljskega župana Bogdana Baroviča pravzaprav rokuje z visokimi državnimi in občinskimi zadevami. Bogdan Barovič sam, gospa Barovičeva, Barovičeva sinova ali, bog ne daj, politično podzemlje? Ne glede na to, kdo stoji za kulisami, je Barovič s svojim hulahupom zase zagotovo kaj koristnega iztržil, Zmagu Jelinčiču pa je uspelo ohraniti poslansko skupino.

Zmago Jelinčič Plemeniti ali, kot se je sam poistovetil, Laburdžini, se je po uprizoritvi spektakla še enkrat izkazal kot vešč politik in dober poznavalec značaja določene volilne populacije; ne glede na nekatere njegove abotne izjave in dejanja, morajo udeleženci slovenskega notranjepolitičnega prizorišča z njim resno računati. Ampak, nikakor ne v smislu, kot je Jelinčič v javnosti sicer namigoval, da ga utegne stranka, ki bo po letošnjih državnozborskih volitvah dobila mandat za sestavo vlade, povabiti v koalicijo. Vsaj po mojem videnju in razumevanju domače politične stvarnosti je politično »podzemlje« Zmaga Jelinčiča pogojno rečeno obsodilo na večno opozicijo. Je pa res, da je bil Zmago Jelinčič zanimiv za vse dosedanje vladne koalicije, saj je kot poslanec v prvi vrsti dober trgovec s politično robo. Pa naj gre za slovenske nacionalne interese v Piranskem zalivu ali za pokojninsko reformo ali za, recimo, prodajo državne srebrnine. In tako bo tudi v prihodnje.

Sicer pa je politični hulahup Zmaga Jelinčiča in njegovih dosedanjih strankarskih kolegov le ena od igric, do sedaj uprizorjenih na slovenskem notranjepolitičnem odru. Nenehno uprizarjanje političnih spektaklov je dokaz, da je slovensko strankarsko življenje brez vsakršne tradicije in manire, kar med mogočimi volivci in volivkami usodno zmanjšuje interes za spremljanje političnega dogajanja oziroma za udeležbo na volitvah. (Kar nedvomno godi aktualnim političnim akterjem.)

Z vsemi prestopi, sestopi, prevarami, podtikanji, prisluškovanji, podkupovanji in drugimi balkanskimi političnimi posebnostmi ni slovenskemu strankarskemu prizorišču dorasla nobena angleška humoristična nanizanka. Niti Prvi minister. Pomeni, takšne kot je, slovenske notranje politike, žal, ni mogoče resno jemati. In vprašanje je, koliko vladnih mandatov bo svojevrsten slovenski notranjepolitični humor še zdržal?