Pisanje, njegov oddih

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / torek, 8. januar 2008 / 06:00

Tik pred novim letom je izšla knjiga Pravnik na poti, v podnaslovu Komu ali kam? nekdanjega ministra za promet dr. Marka Pavlihe, v kateri v različnih besedilnih žanrih opisuje zadnje štiri leta svojega poklicnega življenja.

Prava redkost je, kadar v založništvu Uradnega lista izide knjiga, kakršno je napisal Marko Pavliha. Ustava, zakoni, komentarji k zakonom, strokovna pravniška besedila, kakršna pogosto piše tudi Pavliha, so namreč železni repertoar založbe, ki tokrat predstavlja povsem drugačno branje. Marko Pavliha se je pred štirimi leti v slovenski politiki pojavil kot novinec. Aprila 2004 ga je v vlado povabil takratni premier Anton Rop in kot v duhovitem slogu piše v svoji knjigi »imel sem, če verjamete ali ne, vso noč na premislek, pri čemer so mi že nekaj minut po usodnem sestanku naročili, kaj vse moram pripraviti za potrebe birokracije«, je v politiko vstopil bolj po naključju kot ne, celo nekoliko na vrat na nos, kot sam priznava.

V knjigi Pravnik na poti – Komu ali kam?, avtor opisuje zadnja štiri leta svojega poklicnega življenja, prepletenega s politiko, bil je minister za promet, sedaj je poslanec v državnem zboru, predavanji na fakultetah doma in po svetu, sodelovanja v strokovnih skupinah na temo pomorskega prava … A ne gre za pisanje, kot so ga v zadnjih letih prakticirali mnogi slovenski politiki, Pavliha ne piše o ozadjih, ki so vplivali na pomembne dogodke, ki so pretresali slovensko javnost, niti v knjigi ne želi obračunavati s politiki z nasprotnega brega … v knjigi predvsem dokaže, da je pisec z dušo, ki mu je mar, kar se dogaja v slovenskem političnem prostoru in ima kot velik domoljub o vsem tem tudi svoje mnenje. Tega mnogokrat izrazi na njemu lasten duhovit način, ki ga plemeniti s prispodobami, citati iz zgodovine, naj bo grškega misleca, glavnega lika iz kriminalnega romana ali pa verza iz znane rockovske pesmi. Seveda pa vseskozi ostaja razmišljujoč, pronicljiv in če temu tako rečemo, »še kako resen« pisec.

Na več kot tristo straneh se srečamo z različnimi vrstami besedil, od člankov, esejev, govorov do basni, pesmi, aforizmov, na koncu se podpiše celo s pravo zbirko šal, ki so, »nomen est omen«, zrasle v njegovi glavi. Pavliha je bil v njegovih mladih letih tudi izvrsten slovenski časopis, ki je gojil pristno politično satiro. V marsikateri zgodbi, mnogi zapisi so bili že objavljeni v različnih medijih, nekateri pa so zapisani čakali v njegovem predalu, se vrača v svoja študijska leta in takratne izkušnje in razmišljanja primerja z današnjimi. Družbenih tem se loteva na zanimiv način, predstavlja svoj pogled na »štorijo o Evropi«, o naivnostih v politiki, o lobijih, reformah državne uprave, odnosih s sosedi, morski meji … »Ne bom ponovil vaje kandidiranja na prihodnjih državnozborskih volitvah. Škoda se mi zdi vsega študija in znanja, ki sem ga z leti nabiral, da bi izgubljal energijo v politiki,« razmišlja in dodaja, da bo vselej ravnal državotvorno in bo ponudil svoje sodelovanje, kadar bo politika potrebovala njegovo strokovno znanje.

Kot je še povedal, je ta knjiga predvsem rezultat dejstva, da zelo rad piše. Pisanje zadnja leta na neki način postaja njegova strast. Njegovo pisanje pa odlikuje tudi posluh za slovenski jezik, za katerega se ima, kot je povedal zahvaliti svojemu očetu, ki je vseskozi učil bralne kulture in spoštovanja lepe slovenske besede. Avtor v svoji knjigi, čeprav ne piše vedno o vedrih stvareh, kljub temu ostaja pozitivno razmišljujoč. Kot ugotavlja Manca Košir, ki je kot iskriva sogovornica sodelovala na predstavitvi knjige, je ta bogata in ima veliko vrednost tudi v tem, da je polna idealov in zdravega idealizma, kar avtorju, ki se lahko pohvali z izjemno »čustveno inteligenco«, seveda še kako pristoji.