Spoštovanje starega ima v sebi

Franc Podlipnik iz Most je strasten zbiratelj starih predmetov.

Kaj vse se skriva v kleti hiše 64-letnega Franca Podlipnika v Mostah, si je pravzaprav težko predstavljati. Pred petnajstimi leti ga je povsem 'zasvojilo' zbiranje starih predmetov, v tem času pa je klet spremenil v razstavne prostore raznovrstnih predmetov, ki jih – povsem upravičeno – lahko s ponosom razkaže. Prepričan je, da ima spoštovanje starega človek že v sebi. Včasih je precej starih predmetov dobil pri Romih, ki živijo v bližini, s katerimi ima same dobre izkušnje.

Večkrat ga je njegova strast gnala tudi od hiše do hiše po vaseh v občini in tudi drugod, kjer je na podstrešjih in v kleteh iskal stare predmete, med katerimi se mnogi verjetno ne bi ohranili ali pa bi jih lastniki, ki ne znajo ceniti starega, nazadnje zavrgli. »Žal mi je, ko mi nekateri nikakor nočejo prodati stvari, ki jim žalostno propadajo. Zdaj mnogi že vedo, da zbiram stare predmete in pridejo sami ponudit kakšno stvar, še posebej taki, ki rabijo denar. Marsikaj pa se dobi tudi na internetu,« pove.

Obnova in zaščita starega predmeta večkrat zahteva ure in ure dela, konzervatorske postopke pa Franc opravlja sam. »Bil sem sicer metalurg, tako da poznam železo in vem, kako se dela z njim. Vse ostalo pa sem se naučil.«

Na tem mestu je nemogoče opisati, kaj vse obsega njegova zbirka. Kot pravi, je še posebej ponosen na bogato zbirko raznovrstnih starih svečnikov, med katerimi so tudi pohorski svečniki iz glažute. »Imam prvi slovenski zemljevid iz leta 1853, pa šest Prešernovih Poezij. Najstarejše se ponašajo z letnico 1866. Tudi slika Franceta Prešerna z letnico 1946, na kateri je s svinčnikom podpisan Božidar Jakac, je prava svetinja. Imam deset starih slovenskih skrinj, ena se ponaša z letnico 1844. Prava trofeja je tudi čez sto let stara gasilska čelada Franca Jožefa, čistil sem jo kar sedem ur.«

Franc ima precej dokumentov, med njimi je tudi zemljevid, 14 map, Avstro-ogrske po škofijah iz leta 1860. »Če bi Jelinčič vedel zanj, je že tu,« pravi zbiratelj, čigar najstarejši dokument je iz leta 1654. »Gre za nemški dokument Mojstrane, tako imenovano popotnico.« Ima tudi globus iz leta 1880.

V njegovi zbirki so številni predmeti z nabožno tematiko, pohvali se lahko s starimi urami. »Včasih je urar ob popravilu na posebno tablico zadaj napisal, kdaj je uro popravil in na eni je tako letnica 1867,« razloži. Nato mi pokaže injekcijo s tekočino proti piku za kače leta 1936. »Na škatlici piše prepovedan izvoz v Ameriko. Očitno se je že pripravljala vojna in so imeli embargo,« je ugotavljal, ko sva si ogledovala njegovo zbirko, med katerimi so panjske končnice, gramofoni, kmečko orodje, pisalni stroji, kavni mlinčki, likalniki, miza z 'mentergo', svetilke, radiji, telefoni, citre, kolo, staro 70 let, pa tudi fotoaparati, med katerimi je še posebej zanimiv majhen fotoaparat, ki je bil spravljen kar v 'denarnici'. »Ta je bil 'špijonski',« pojasni Franc.

»Vedno sem na preži. To delam za dušo, ker želim ohranjati stare predmete,« mi pravi med razkazovanjem zbirke. Precej starih predmetov tudi zamenja z drugimi zbiratelji, iz rok pa, kot pravi, nikoli ne izpusti, dragocenosti iz domačih krajev.