Iz starih časov: Koline

Zadnjič smo videli, kakšen je bil pred sto leti na Gorenjskem ritual zakola (prašiča). Tisto, kar je pri tem obredu slej ko prej glavno, so seveda koline.

»Nad vse imenitne pa so krvave klobase ali jetrnice, katerih naredi klavec kar po par škafov. Brez teh si pravega klanja niti misliti ni. Te vrste klobase sestoje iz sesekljanega prašičjega droba, krvi, kuhanega pšena ali riža. Ko so gotove, jih najprej polože v velik kotel, kjer se prekuhajo ali obarijo. Nato jih pobero ven in jih polože eno tik druge na hladen prostor, da se shlade. Potem so šele dobre za raženj. Juha, v kateri so se obarjale klobase, takozvana godla, je zelo mastna in ponjo pridejo revnejši vaščani.«

Ko je delo opravljeno, se začne uživanje narejenega. »Ko je klavec opravil svoje delo, so že tudi jeternice pečene in gospodinja jih postavi poln ražen na mizo. Sedaj pride skupaj vsa družina in začne se pokušnja. K tej pokušnji so povabljeni tudi sosedje, ki so zjutraj prišli klavcu na pomoč. Isti večer tudi razdele koline, ki sestoje iz koščka mesa, par jeternic in ene mesene klobase. Koline dobi učitelj in, če je v vasi pošta, jih je navadno deležen tudi poštar. Tudi nekateri sosedje dobe koline, ki pa jih ob svojem času vrnejo.« No, me prav zanima, če bi bil kolin deležen tudi novinar – ako bi kateri od tega stanu že v tistih časih živel na gorenjskem podeželju?

»V vaseh nad Kranjem, tako n. pr. v Naklem, Strahinju, Besnici itd., imajo na ta dan posebno originalno navado. Imenuje jo bobljanje. (Odkod so vzeli to besedo, res ne vem.) Tu namreč napravijo kakih trideset jeternic za vaške reveže, katerih pa ne razdele kat tako enostavno, nego si morajo reveži klobasice pribobljati. To se zgodi na sledeč način. Ubožec, ki si poželi klobaso, gre v mraku, oborožen s palico, pod okno dotične hiše, kjer koljejo. Tam poklekne ali pa se skloni tako globoko, da ga skozi okno ne morejo videti. Nato potrka s palico na okno. Dotični, ki čaka sklonjen pod oknom, vzdigne zdaj svojo palico kvišku in gospodinja mu natakne na palico pripravljeno klobasico. Vse to se izvrši, ne da bi drug drugega kaj videla. Ko odide prvi, že potrka drugi in to se godi potem ves večer.« Tudi tu bi bilo zanimivo vedeti, ali današnji Nakljanci, Strahinjci in Besničani še vedo za »bobljanje«; ga morda še prakticirajo?

»Zgodi se večkrat, da se tudi kak imovitejši meščan posluži bobljanja. Seveda le za šalo. A darovalci klobas so tudi na to pripravljeni in gre večkrat eden, še raje pa kar dva izmed družine skrivoma pokukat izza oglov, kdo trka na okno. In če zapazita, da prosilec ni revež, nego samo šaljivec, jo ubereta za njim. Če jima srečno odnese pete, je prav, če ga pa ujameta, se vrneta z njim nazaj in ga tirata v hišo, kjer mora med splošnim smehom plačati za liter vina.« Pa so spet vsi zadovoljni …