Otroci in šport: Vzgoja za zdravje ali izživljanje starševskih frustracij

Besedilo: Mojca Šimenc
petek, 21. december 2007 / 06:00

Priznani slovenski športni zdravnik je nekoč zapisal, da dileme o tem, ali naj se otrok ukvarja s športom, ni. Šport pri otrocih ni samo »orodje« za zdrav telesni razvoj, pač pa tudi kompenizira strese, ki jih doživljajo v življenju in jim daje psihično stabilnost in samostojnost.

Sodobno življenje gibanju otrok ni najbolj naklonjeno. Komunikacija med otroki zunaj šolskih klopi, ki je še pred nekaj desetletji od otroka zahtevala, da gre ven in se »na vas« odpravi peš ali s kolesom, je zamenjalo »chatanje« preko spleta, igranje računalniških igric, gledanje televizije. Danes so se otroci prisiljeni gibati samo toliko, kolikor to od njih zahteva šola. Nekdaj je večino prostega časa otrok zaznamovalo gibanje. Otroci so znali teči, plezati, kolesariti, plavati, zimski standard sta bila sankanje in drsanje. Vsak dan so se gibali vsaj uro, prej več. Vzgojo v šport je prineslo življenje samo. Če si hotel biti med vrstniki, si se moral gibati. Danes je vzgoja v šport odvisna skoraj izključno od staršev in če se ti ne zavedajo njenega pomena za otrokovo zdravje, otroci ostanejo pri miru.

Zgodnje otroštvo čas za motorično širino

Prav vsi normalno razviti in zdravi otroci so primerni za šport. Študije so pokazale, da tudi otroci sami šport postavljajo visoko na lestvico aktivnosti, s katerimi bi se radi ukvarjali, otroci, ki se ukvarjajo s športom, pa so med vrstniki zelo priljubljeni.

Gregor Sok, profesionalni teniški trener, staršem pri usmerjanju otroka v šport svetuje, naj se predvsem držijo načela, da je potrebno v zgodnjem otroštvu preizkusiti čim več različnih športov, da si otrok pridobi motorično širino. »Šele kasneje se vidi, kaj mu bolj ustreza. Največkrat se otrok najprej spozna s kolektivnim športom in če znotraj ekipe poskuša prevzeti odgovornost nase, potem je zanj zagotovo prava izbira individualni šport. Na začetku športne poti dobre fizične predispozicije pripomorejo k boljšim rezultatom in hitrejšemu napredku, vendar otroci s slabšimi fizičnimi sposobnostmi le-te nadomestijo z drugimi kvalitetami, kot so potrpežljivost, vztrajnost, predanost in želja po uspehu.«

Največji problem za starše, celo večji, kot je plačljivost treningov (ki je pri večini kolektivnih športov, ki so tudi za motorično manj sposobne otroke zelo primerni, še vedno bolj kot ne simbolična), je, da morajo za to, da se njihov otrok ukvarja s športom, žrtvovati svoj čas. Otroka je na trening potrebno peljati, ga počakati, mu po potrebi pomagati, kar je za marsikoga izjemno težko. Pomaga »naveza« z drugimi starši, ki si razdelijo vožnjo in čakanje in se tako razbremenijo. Če bi se vsi starši zavedali, kako pomembni življenjski kredit z usmerjanjem v šport dajejo svojim otrokom, bi se pri nas kmalu zgodilo, da bi žoge, teniške loparje, bazene in tekaške copate okusila tudi tista petina slovenskih otrok, ki poleg šole ne počne popolnoma nič.

Otrok vrednote ponotranji

Največji vpliv na otroka imajo starši. Od rojstva mu privzgajajo vrednote, ki jih otrok ponotranji (ali pa ne). Če so te vrednote povezane z veseljem do gibanja kot takega in ne načrtno usmerjanje (ki meji že na zlorabo) v določeni šport, je velika verjetnost, da se jih bo otrok z lahkoto oprijel in jim, ker bodo postale tudi njegove vrednote, sledil tudi takrat, ko bo do konca razvil svojo samostojnost. Starši, ki vzgojo v šport jemljejo odgovorno, se zavedajo, da je šport nekaj, kar otrok nujno potrebuje, vendar ga morajo »dozirati« tako, da otrok ostane zdrav in navdušen za gibanje. Skozi šport se otrok igraje nauči kup stvari: razvija vztrajnost in potrpežljivost, nauči se postavljanja ciljev, nauči se zmagovati in prenašati poraze. Predvsem slednje je v času, v katerem so otroci naše največje bogastvo, kar razumemo tudi kot nekritično varovanje pred vsemi negativnimi izkušnjami, izjemno pomembno in za otroka dragoceno.

Past usmerjanja v vrhunski šport

Kaj pa, če otrok že zgodaj doseže vrhunski rezultat? Gregor Sok pojasnjuje, da je vse odvisno od tega, na kakšen način tekmovalec rezultat doseže. Če zmaguje zato, ker je prej fizično razvit in močnejši od drugih in ker ima boljše pogoje za trening in več trenira, to ne pomeni, da bo potem prvi tudi pri dvajsetih. Vidi se šele, ko fizično dozori. Pri dekletih je to v starosti 14 do 16 let, fantje dozorijo kasneje, pri 17, 18 letih. Takrat šele lahko tekmovalcu predpišeš vrhunski trening in ga na polno obremeniš. Takrat se tudi pokaže, kje so njegovi limiti. »Pri tenisu smo imeli tudi v Sloveniji primere, da so bili otroci pri štirinajstih v evropskem in svetovnem vrhu, kasneje pa so praktično poniknili. Imeli so odlične pogoje že do 14. leta, pri šestnajstih, ko naj bi začeli resno delati in bi potrebovali vrhunski program, pa so bili že ali poškodovani ali zasičeni,« pravi Gregor Sok. »Tenis je tudi šport, pri katerem otroci zagotovo doživijo veliko frustracij. Otrok je sam za vse, ve, da je bilo vanj vloženo veliko, pričakovanja tako staršev kot trenerjev so velika in če rezultata ni, se to na psihi mladega tekmovalca pozna. Tovrstno je nogomet, pri katerem si jih enajst razdeli odgovornost za vsako tekmo, vsekakor manj stresen. Po drugi strani pa tenis zelo dobro simulira situacije, v katerih se bo otrok kasneje v življenju znašel in je lahko dober vzgojni pripomoček, če ga le starši znajo pravilno uporabljati.«